UVOD

(Spodnje besedilo ni popolno ni pa v ničemer v nasprotju z podatki, ki so zbrani v posebni knjižici. Ko bo opravljen jezikovni pregled vsebine te knjižice bo le ta prenesena na to mesto.)

Ko sem pred šestimi leti (2012) prišel v Zalog kot duhovni pomočnik v župnijo Sv. angelov varuhov sem seveda hotel čim bolj spoznati nov kraj mojega bivanja. Začel sem načrtno, peš in z kolesom obiskovati dele kraja kjer sedaj živim, obiskoval sem ljudi na njihovih domovih, prebral sem vse kar mi je prišlo pod roke in tako začel sistematično spoznavati zgodovino kraja. Del pravega spoznavanja pa je poleg gledanje z odprtimi očmi telesa in ostalih čutil tudi gledanje, opazovanje z srcem. Kaj kmalu sem opazil ob tem, ko sem prebral tri knjige in se spoznaval z ljudmi: cerkev je popolnoma prezrta, zamolčana, kakor da je ni tukaj že skoraj dva tisoč let; nedavna zgodovina pa poplnoma prikorojena potrebam takratne politike! In ne samo to: če že je kaj napisanega o Cerkvi, krščanstvu, je napisano zato, da se je očrni, da njeno delovanje prikaže kot nekaj slabega. Morda namenoma, po naročilu? Zelo spontano lahko sklepam da so avtorji knjig, ki sem jih prebral, nenaklonjeni krščanstvu, da so se klanjali dnevni politiki. Morda se niti niso zavedali, da s tem niso verodostojni, da ne pišejo resnice. Na ta način pa na žalost pod vprašaj lahko postavim celotno vsebin prebranih knjig.

Iz tega spoznanja in iz ljubezni do Resnice in svojega naroda mi je začela po glavi rojiti misel, da si bom zaradi lažje vmestitve v novi kraj bivanja in prave resnice napravil spisek vseh krščanskih znamenj v naši župniji Sv. angelov varuhov v Zalogu, ki jih je moč videti in ki imajo javen značaj.

Več sem spoznaval bolj se je v meni razraščala radovednost. V začetku samo želja v moji glavi je končno prerasla v to drobno knjižico, ki jo imate v roki. Sprva sem torej želel samo videti, spoznati katera krščanska znamenja so v naši župniji prisotna, vidna in ki Zalog in življenje naših prednikov opredeljujejo kot krščansko. Torej krščanska znamenja, ki jih ni moč kar tako zanikati ker so znak kulture našega naroda v nekem času in prostoru, ker so del slovenske biti, kar so nam naši predniki zapustili.

Med drugim pa sem prišel do spoznanja, da je bilo v preteklosti v našem Zalogu še več krščanskih znamenj. Med njimi so bila ena, ki so bila uničena zaradi sodobnih urbanističnih zahtev. Večina od njih pa je bila odstranjena v petdesetih letih prejšnjega stoletja, po drugi vojni. Prišel sem do nedvoumnega spoznanja, da je bila v Zalogu organizirana skupina domačih „zavedenih“ ljudi (nekaj priimkov imam), ki je načrtno, po diktatu oblasti odstranjevala krščanska znamenja.

Upravičeno pa se sprašujem kakšna zunanja znamenja v našem kraju bodo še vidna v bližnji, še bolj pa v daljni prihodnosti? Med nas prihajajo in bodo verjetno vedno bolj prihajle nove ideologije, novi narodi, nove kulture, nova verstva...Tudi oni bodo hoteli, in prav imajo, to svojo prisotnost obeležiti z različnimi zunanjimi znamenji. Spomnimo se samo nedavne preteklosti naših krajev kako je svojo prisotnost na viden način obeležil komunizem in kako je istočasno imel v načrtu sistematično uničenje vsega kar je krščanskega.

MALI SLOVARČEK

kapela: za krščansko bogoslužje namenjen manjši prostor v cerkveni stavbi ali manjša samostojna stavba: molilnica, krstilnica, kapela na pokopališču, grobna kapela. Tako so v preteklosti imenovali tudi molilnice in manšje prostore za sv. Euharistijo v palačah in gradovih Danes se nahajajo kapele tudi po bolnicah, na železniških postajah, letališčih...

znamenja: nas obdajajo in so običajno na nevsiljiv (včasih tudi vsiljiv) način prisotna okoli nas, so del našega vsakdana. Govorijo nam brez besed. Običajno pričujejo o naši kuluturi, življenju, običajih v preteklosti in sedanjosti. Znamenja so prisotna, so tu med nami, lahko se nahajojo v naravi, v urbanih sredinah, zaprtih prostorih, v umetnosti... . Njih pojavna oblika je lahko zelo bogata. V tej knjižici se bom kot sem že omenil, ukvarjal samo z krščanskimi znamenji, ki so in ki so bila v našem Zalogu.

kužno znamenje: zelo lahko prepoznatljiv iz kamna izklesan spominski steber. Naši predniki so ga postavljali v zahvalo ob koncu epidemije kuge. Običajno prikazuje sv. Trojico in zaščitnike ob kugi: sv. Rok, sv. Boštjan, sv. Krištof idr... . Kužna znamenja naj bi se iz Nemčije preko Madžarske v 16.–18. st. začela širiti tudi pri nas.

niša: razmeroma majhna polokrogla ali kvadratna vdolbina v zgornjem delu hišne fasade, ki je gledala na cesto. Vanjo so običajno vstavljali kip Matere Božje ali kakšnega drugega svetnika, dostikrat sv. Florjana. Naši predniki so na ta način prosili za božji blagoslov svoje domačije.

razpelo: upodobitev umirajočega Kristusa na križu. Verjetno najpogosteše krščansko znamenje, ki ga je moč najti vsepovsod: od planinskih vrhov, do gozdnih jas, razpotij, v stanovanjih, nočnih omaricah... . 

1. FARNA CERKEV SV. ANGELOV VARUHOV

Že nekaj let pred ustanovitvijo župnije Ljubljana-Kašelj/ Zalog v decembru, leta Gospodovega  1975, na praznik sv. Družine, je bilo jasno snovalcema nove razdelitve velike župnije Polje, g. župniku Antonu Marklju in kaplanu Franciju Frantarju, da bo cerkev sv. Andreja v Kašlju samo začasno središče nove župnije, ki se je ustanavljala. Prvi župnik g. Franci Frantar je imel v mislih postavitev nove cerkve in župnišča sredi Zaloga, ki je bilo tedaj edino slovensko mestece in kraj brez vidnega krščanskega znamenja. Tako je že od ustanovitve župnije razmišljal o lokaciji za novo cerkev, kjer bi stal tudi nov, sodoben  pastoralni center. V sebi je nosil globoko željo, da bi ob čudežni rešitvi slovenskega naroda izpod jarma suženjstva drugim narodom in spon komunizma in brezboštva v letu 1989 in 1990, novi pastoralni center postal znamenje neodvisnosti in samostojnosti ter iskrene sprave vseh Slovencev, kar je bilo vsekakor v duhu tistega časa. Tako naj bi novi pastoralni center, posvečen Angelom varuhom postal srečni kraj shajanja in srečevanja vseh dobro mislečih Slovencev in Slovenk. Kot vidimo pa so se dogodki obrnili v drugačno smer, priznati moramo v popolnoma nepredvidljivo in samo Bog ve, kdaj se bodo »vremena Slovencem razjasnila«, kot bi rekel naš veliki poet Prešeren.

Milostni trenutek je hotel, da so po dolgih pripravah in velikih težavah z zemljiščem in drugimi dovoljenji, v Zalogu na zemljišču Mejačeve rodbine, spomladi, leta  1999 zabrneli gradbeni stroji. Do božiča istega leta je bila cerkev že pod streho in prvo bogoslužje po blagoslovitvi temeljnega kamna v novembru, je bilo na božično noč. Zagotovo se ga je udeležilo okrog 1500 vernikov, ki so se ob Novorojenem Detetu iz Betlehema veselili uresničitve tisočletnega sna Slovencev in Slovenk po svoji državi in želji Založanov po svetišču živega Boga. Naslednjo pomlad, kakor hitro se je otoplilo,  so začeli z rednimi nedeljskimi  bogoslužji v novi cerkvi.

Naslednik župnika Francija Frantarja ,  gospod  Anton Perčič , ki je prišel v župnijo 15. avgusta 2000, je nadaljeval z deli na cerkvi in župnišču, tako, da se je v novo župnišče vselil leta 2005. Še danes, po sedemnajstih letih cerkev in spremljajoči objekti še niso dokončno urejeni. Kdaj bo prišlo do posvetitve cerkve, je odvisno predvsem od naše zavzetosti in  od finančnih možnosti vernikov.

Vsekakor je treba omeniti, da cerkev stoji v čudovitem in mirnem okolju ob osnovni šoli in vrtcu, na zemljišču, ki je bilo v lasti številne Mejačeve družine. Župnija je morala večino zemljišča odkupiti, nekaj pa smo dobili v dar kot zahvala Bogu za srečno preživetje vseh članov družine med drugo svetovno vojno in po njej.  Pri tem ima nedvomno velike zasluge Zorko Mejač, starejši, ki je bil tudi dolgoletni ključar in je tudi druge člane družine Mejač nagovarjal za prodajo zemljišča novo nastali župniji. Pri tem ne smemo pozabiti tudi na Zorkotovega brata, duhovnika in  misijonarja g. Jožeta  Mejača, ki je s svojo besedo, pozneje pa tudi z zgledom,  veliko pripomogel, da danes v Zalogu kot » slovenski čudež« stoji naša cerkev Angelov varuhov.

Na arhitekturni razpis za novo cerkev se je prijavilo 6 arhitektov, umetnostno – gradbeni svet pri Nadškofiji Ljubljana pa je za najboljšo rešitev izbral skupni načrt arhitektov Petra Kregarja in Valentina Gorenčiča.

Cerkev  je projektiral arhitekt Valentin Gorenčič, ostale objekte , to je učilnici in župnišče pa arhitekt Peter Kregar.

2. PODRUŽNIČNA CERKEV SV. ANDREJA V KAŠLJU

Prvič se cerkev na tem mestu v pisnem viru omenja leta 1520. Razna ugibanja o velikem pomenu te lokacije vse od rimskih časov imajo dobro osnovo, tako, da jih ne moremo kar zavreči.

14.aprila 1895 je znameniti velikonočni potres zelo prizadel tudi cerkev sv. Andreja. Toda župljani so kot vedno v takih in podobnih situacijah kar hitro vrnili cerkev v prvotno, predpotresno stanje.

Z ustanovitvijo župnije Kašelj/Zalog leta 1975 se je pokazala potreba po temeljiti obnovi cerkve in preureditvi kaplanije v župnišče.

Trenutno skrbi za ureditev cerkve gospa Ruža Štiglic, katero je v to delo uvedla gospa Marija Zajec. Pred njo pa je skrbela za ureditev cerkve Tonca Snoj, po domače Vrbančeva.

3. KAPELICA MARIJE BREZMADEŽNE KRALJICE MIRU V ZG. KAŠLJU

Kapelica stoji na pol poti med sv. Andrejem in farno cerkvijo v Polju na Kašeljski cesti.

Zaradi pomanjkanja zaneslivih virov, smemo sklepati, da je kapelica nastala v 17. stoletju, ko so se v Zgornji Kašlej začeli doseljevati prvi kmečki prebivalci. Po uspešnih zmagah nad turško vojsko je cesar Ferdinand III. leta 1674 posvetil vso deželo Brezmadežni, zatorej ni nič čudnega, da se v kapelici nahaja prav kip Brezmadežne, da jo je verno ljudstvo zelo častilo in jo časti tudi danes. Kip Brezmadežne, ki danes stoji v kapeli je bil tjakaj postavljen verjetno času pozidave cerkve v Polju in Zgornjem Kašlju, ki sta bili po rušilnem potresu leta 1895 potrebni velikih obnovitvenih del. Kapelica je bila obnovljena tudi v času ustanavljanja nove župnije Ljubljana-Kašelj/Zalog leta 1975.  Zob časa in vedno pogostejši promet sta naredila svoje in na pobudo ključarja Jožeta Kogoja sta njegov sin Janez in Đuro Bušić leta 2009 z blagoslovom ŽPS in župnika Antona Perčiča pristopila k obnovi kapelice in jo tudi pripeljala do kraja. Obnovljena kapela je bila blagoslovljena na kašeljsko nedeljo, 6. septembra 2009.

Predvideva se, da je bil današnji kip Marije Brezmadežne Kraljice miru verjetno postavljen v kapelico po rušilnem potresu leta 1895. Leta 1959 je bil kip iz kapelice ukraden in vržen v Ljubljanico. Najden je bil v Savi pri Hrastniku in vrnjen v kapelico.

4. VAŠKA KAPELA V SPODNJEM KAŠLJU

Po mojem se ne imenuje slučajno „Vaška kapela“. Verjetno se je v času njene postavitve tukaj nahajlo središče Sp. Kašlja. V notranjosti kapelice, ki je zelo skrbno izdelana, se nahaja kip Lurške matere božje. Po obliki bi ji nastanek prisodil v obdobje kmalu po letu 1900. Mislim tudi, da je bila podobna kapelica iz istega časa tudi na Cufinovem vrtu. Ta je bila žal podrta (gl. št. 24).

Običaj je bil, da se je pogrebni sprevod iz Sp. Kašlja na poljsko pokopališče pri tej kapelici ustavil. Po krščanskem običaju so se vaščani tukaj poslovili od svojega pokojnika ali pokojnice in nato nadaljevali pogrebno povorko na pokopališče v Polju.

Ko si je družina Elzner blizu kapelice postavila svoj dom so tudi zelo lepo poskrbeli za zunanjost kapelice.

Nazadnje je za videz kapelice skrbela gospa Marija Grčar, po njeni smrti pa njeno delo nadaljuje njen mož.

5. MIKLAVČEVO RAZPELO V PODGRADU​

Razpelo se nahaja na vrtu Fležarjevih in to na levi strani Ceste v Kresnice. Od tam se cesta nadaljuje proti Lazam, pod podvozom pa zavije desno v dolino Besnice.

Gospa Tončka Fležar (r. Mlakar) ve povedati, da je razpelo na njihovem vrtu bilo že takrat, ko se je ona iz Dobrega polja primožila k hiši, torej vsaj petdeset let. Po domače se je reklo pr'Miklavc, zato tudi Miklavčev razpelo. Povedati velja tudi, da so korpus pred približno tridesetimi leti neznanci ukradli in da je Tončka nabavila novega po nasvetu tedanjega župnika Franca Frantarja. Njen sin Lado je križ na pobudo mame Tončke tudi že obnovil.

Za razpelo danes skrbi Tončka Fležar.

6. RAZPELO PR' MIKLAVC

Razpelo se nahaja tudi na začetku Poti na Labar pri vhodu na dvorišče, nekdaj velike kmetije pr'Miklavc. Zagotovo so razpelo postavili predniki g. Marjana, kdaj točno in neposreden vzrok, se ne ve. G. Marjan pravi, da odkar on ve za sebe je tam stalo razpelo.

Marija Zajc je povedala, da so Marjanovemu očetu Feliksu Dovču grozili, da mu bodo razpelo podrli, nakar on z odločno besedo doseže, da se zlikovci premislijo. Ali so to bila srednja leta pedesetih let, ko je bilo več krščanskih znamenj, med njimi tudi Cofinova kapela, podrtih. Upravičeno lahko sklepam, da so to bili eni in isti ljudje.

Trenutno razpela ni na svojem mestu ker ga g. Marjan obnavlja. Pri tem pa ugotavlja, da je „korpus“ izdelan zelo lepo in natančno. Odločil se je, da original, ki je bil zunaj  nadomesti z drugim „korpusom“, tega pa vzame k sebi v hišo.

7. KAPELA LURŠKE MATERE BOŽJE

Zgrajena je bila leta 2014, blagoslovljena pa na predvečer Malega šmarna (8. september), istega leta. Po sv. Maši jo je ob prisotnosti veliko vernikov, tudi romarjev z Primskovega pri Kranju, blagoslovil tamkajšnji župnik, Franc Godec. Najpomembnejša dela pri gradnji je opravil gradbenik Sandi Debelak iz Zg. Kašlja, nekaj pa tudi verniki sami, posebno Andrej Petrič in Pavel Bošnjak. Podjetje za izdelavo cementnih izdelokov Bogdana Oblaka iz Logatca nam je poklonilo vse potrebne tlakovce. Kipa Lurške Matere Božje in Bernardke sta bila pripeljana z Poljske.

Kapelica je postala del Zaloga, brez ukazov, spontano, ker so jo ljudje enostavno potrebovali. Skrb za njen lep izgled in čistočo je prepuščen neznanim posameznikom. Oni čistijo, prinašajo cvetje, prižigajo svečice in kar je najvažnejše: ljudje se ob njej radi ustavijo k molitvi. Ker ima človek v sebi vgrajeno potrebo po duhovnem življenju, kapela vrši poslanstvo, katerega se v začetni ideji in pri postavljanju niti nismo zavedali.

Tudi vse več bogoslužij, molitev, srečanj opravljamo pri kapelici. Posebno ob Marijinih praznikih, postu, adventu in oktobru, mesecu rožnega venca.

8. RAZPELO V ŽUPNIJSKEM PARKU

Postavljen je bil leta 2015, ob štirideseti obletnici župnije. Nadškof g. Stanislav Zore ga je istega leta na praznik povišanja sv. Križa, 2. oktobra blagoslovil. Opazili smo, da cerkev kot objekt ni dovolj izrazito znamenje, ki bi mimoidočim gvovorilo, da je tukaj cerkev. Večkrat se je namreč zgodilo, da so naše dvorišče ljudje zamenjavali z šolskim dvoriščem. Zgodilo se je na primer, da je na našem dvorišču iz avta izstopil človek in vprašal kje bi lahko našel gospoda direktorja (šole).  

Ko smo se odločali o zunanjem videzu razpela smo želeli, da naj malo večji, izstopa iz okolja. Hoteli smo ponazoriti Golgoto: križ in Jezus gola brez kakšnih za naše kraje značilnih etnografskih elementov. Les za razpelo je daroval g. Uroš Lamovšek, ki je tudi pomagal g. Robertu Rahnetu pri izdelavi. Poleg njiju so sodelovali še Boštjan Škrjanec, Ilija Bošnjak, Vojko Bušić in drugi.

9. KIP ANGELA VARUHA Z DETETOM PRED VHODOM V ŽUPNIŠČE

Postavljen je bil leta 2015, v istem času kot veliko razpelo v župnijskem parku. Postavljen je tik pred vhodom v župnišče, kjer pozdravi obiskovalce, ko prihajajo v župnišče po opravkih. Kip naj bi spominjal, da je župnija posvečena sv. angelom varuhom in da smo kot župnija in posamezniki pod posebnim varstvom angelov.

Kip angela z otrokem je bil pripeljan iz Poljske. Podstavek je napravil in samo postavitev opravil naš faran Brane Belec s svojimi sodelavci.

10. ZVON PRI UVOZU NA ŽUPNIJSKO PARKIRIŠČ

Ko se s Cerutove ulice zavije na naše dvorišče, vsakogar najprej pozdravi velik železni zvon. Za vse naj bi to bilo sporočilo, da je prišel na dvorišče naše župnije. Eno leto, v času zbiranja sredstev za nove zvonove, je stal pred vhodom v cerkev in tam dramil, vzpodbujal župljane k darovanju za nakup zvonov. Na njem je stal napis:

TUKAJ ČAKAM SVOJE MLAJŠE BRATE, KI NAJ BI PRIŠLI 26. JUNIJA 2016

IZ NEMČIJE!

Železni zvon iz podružnične cerkve sv. Tomaža, ap. iz Britofa pri Kranju, župnija Predoslje.

• Teža z jarmom 416 kg, sam zvon okoli 350 kg
• Premera 93 cm
• Uglašen na ton „h“
• Izdelan na Jesenicah – Kranjska industrijska dužba (KID), leta 1919
• Deloval je od leta 1920 do 2010, ko so ga na praznik sv. Rešnjega Telesa in Krvi zamenjali z bronastim.

11. KUŽNO ZNAMENJE

Negdaj je vodila pešpot od Zaloške ceste proti želežniški postaji med Cirilovo domačijo (pr'Ciril) na levi strani in domačijo Vrbančevih[1] na desni strani. Preden se je po drugi vojni zgradil zadružni dom, ki ga danes ni več, se je javno, vaško življenje odvijalo v nekem večjem prostoru, ki so mu rekli dvorana pr'Ciril. Cirilovi, pisali so se Požar, so izumrli in sedaj so lastniki hiše drugi ljudje.

Ko se z Zaloške ceste po tej kratki poti usmerimo k želežniški postaji takoj levo na Cirilovi strani naletimo na kužno znamenje. Postavljeno je bilo leta 1530 ali 1531. [2]V kroniki župnije sv. Peter v Ljubljani, iz leta 1650, je zapisano, da je takšno znamenje stalo tudi v Zgornjem Kašlju. Kraj kjer naj bi znamenje stalo ni navedeno, lahko pa upravičeno sklepamo, da prav na mestu kjer danes stoji kapelica Marije Brezmadežne Kraljice miru

12. ĐUROTOVO RAZPELO

V nedeljo, 18. junija 2017 popoldan, je župnik Andrej Gosek na vrtu Bušičevih v Kašlju, v Pečinski ulici blagoslovil novo razpelo. Zakonski par Bušić, Đuro in Marjeta, sta ga na svojem vrtu postvila Bogu v zahvalo ob pedeseti obletnici njune zakonske zveze. Pri blagoslovu so bili prisotni najbližji sorodniki, med njima tudi dva njuna otroka Vojko in Barbara., sorodniki, prijatelji, sosedje. Slovesnost so popestrili tudi pevci iz domače župnije.

Omeniti je treba res lepo Kristusovo telo vlito iz brona in je delo znanega livarja iz Zg. Kašlja Andreja Kamšeka.

V časih, ki prihajajo si takih dogodkov, ki dajejo slavo Bogu in potrjujejo krščansko poreklo našega kraja v župniji Kašelj/Zalog še želimo.

13. ZNAMENJE NA DEBNEM VRHU

Najvišje ležeče krščansko znamenje v naši župniji se nahaja v drevesni duplini tik pod vrhom Debnega vrha. Tja je leseni križ s korpusom 14. junija 2006 v zahvalo postavil g. Franc Perme, umetnik iz župnije Polja. Mnogi pohodniki se z veseljem ob njem  ustavimo in molimo. Leseni križ je še danes prvotni, korpus pa je doživljal podobno usodo kot tisti na kašeljskem mostu. Dolgo časa so ga pustili na miru, potem pa so mu neznanci  polomili roke in noge, ter ga vrgli v breg. Junija 2016 so ga po desetih letih tudi ukradli in ga verjetno nekje v gozdu zavrgli. Drevesna duplina je ostala približno pol leta prazna. Od začetka adventa lanskega leta t.j. , 23.11.2016,  pa se Jezus že spet nahaja v drevesni duplini. Po malo več kot enem letu se tam še nahaja in blagoslvalja pohodnike. Moram omeniti, da ljudje poskrbijo in so ob razpelu vedno rože, kakšna sveča, v postnem času pa tudi blagoslovljena oljčna vejica.

 zapisal:Tomaž Intihar

14. PERLESOVO RAZPELO

Perlesov razpelo stoji na posetvu Perles. Domače in obiskovalce pričaka na vhodu oz. dovozu na dvorišče. Sedanje razpelo je bilo postavljeno v mesecu avgustu leta 2011. blagoslovljen  pa na Jernejevo nedeljo 28.avgusta 2011. Jernejeva nedelja je bila izbrana zato ker je bilo v družini Primar kar več mož z imenom Jernej.

Slovesno ga je blagoslov župnik Andrej Gosek. Po pripovedovanju starejših ljudi iz Zaloga in mojega dedka Antona Primarja starejšega (1903-1994), je na našem posestvu nekoč že stalo znamenje križa, razpelo. Kaj več o tem: kje je stalo in kašno je bilo je žal že zbledelo iz spomina. Sedanji križ je napravljen po zgledu manjšega križa, ki sem ga našla v stari hiši in na katerem je letnica 1903. 

Ta križ na našem dvorišču najprej označuje našo vero, vero naših prednikov  in vidno pripadnost Bogu in katoliški cerkvi. Vera nam je predstavljala in nam predstavlja trdni temelj in oporo ter gradnik v vseh naših odnosih.

Izgled samega razpela in prostorska postavitev je v celoti izvedena po zamisli  mojega moža, Valentina Marinška. Korpus  so nam po naših željah izdelali v družinskem podjetju Kip Kovačič in je izdelan iz armiranega poliestra, poslikava je ročna.

Na podobici, ki je bila natisnjena ob posvetitevi razpela je naveden citat iz Ps 27:

»Gospod je moja luč in moja rešitev,

Koga bi se moral bati?

Gospod je trdnjava mojega življenja,

Pred kom bi moral trepetati?

Za eno prosim Gospoda,

To skušam doseči:

Da bi prebival v Gospodovi hiši

Vse dni svojega življenja,

Da bi zrl Gospodovo milino,

Premišljeval v njegovem templju.

Upaj v Gospoda,

Bodi močan, tvoje srce naj se opogumi,

Upaj v Gospoda.»

(Ps 27 (1,4,14)

Zapisala: Andreja Marinšek

15. RAZPELO PR'BOHKU

Lepo razpelo stoji ob cesti na levi strani, ko gremo od vaške kapelice v Sp. Kašlju proti cerkvi sv. Andreja. Stoji levo ob cesti med smerekami na zemljišču Braneta Bizjana, malo naprej desno pa stoji hiša Marije Zajc.

Gospa Nada Kovač pravi, da odkar ve za sebe je bilo na tem mestu razpelo. Če je temu tako pomeni, da je tu že blizu 100 let. Tudi ve povedati, da so v času njene mladosti temu kraju rekli pr'Bohku.

Marija Zajc pravi isto: križ je star res najmanj sto let, tudi ona ga pomni od otroštva.

Julija 2017 sta družini Juvan in Bizjan križ temeljito obnovili.

Ali se to razpelo lahko poveže z razpelom, ki stoji ob gozdni poti med turistično kmetijo Lazar in Vnajnarji v Rjavem hribu. Povezuje ga ista tema: nesreča v gozdu? V Rjavem hribu Antona Snoja, Vrbanovega, leta 1933 za tukaj pa se ne ve. Če je temu res tako se menjena starost razpela dosti zniža.

16. NIŠA V HIŠI V GOSTIN

Nekoč, še nedavno tega, je bila tukaj zelo znana in lahko rečemo populrna daleč okoli znana gostilna pr' Lenčki. Lastnika sta bila Fani in Alojz Dientel. Enemu izmed njunih otrok je bilo ime Lenčka in po njej je gostilna tudi dobila ime. V največjem razcvetu gostilne, po drugi svetovni vojni, se je tukaj zbirala politična in gospodarska elita bližnje okolice. Ljudje vedo povedati, da je bilo to eno izmed prvih mest kjer je bil možen ogled strip-tiza. O spremljajočih dogodkih, ki so sledila ali predhodila tem dogajanjem si lahko samo predstavljamo. O njenem koncu pa nam pove pogled na hišo in okolico. Greh nima blagoslova.

Kasneje je zgradbo kupilo trgovsko podjetje Emona z željo, da bi tu organizirali ribogojništvo, vendar danes vidimo, da iz tega ni bilo nič. Eden od vodilnih delavcev Rojšek je nato uspel prodati lokacijo svojemu sorodniku.

Ve se tudi, da je bil tu nekoč mlin.

V konici čelne fasade danes sameva prazna niša kjer se je verjetno nekoč nahajal kip matere božje ali kaj sličnega, vsekakor krščanskega.

17. TA RJAV KLANC, NA POTI LAZAR – VNAJNARJE

Na približno pol pešpoti od Lazarja proti Vnajnarjem se 30 m pod potjo levo, v smeri doline Gradovlje nahaja razpelo. Postavljeno je bilo v spomin kmetu Atonu Snoju-Vrbančevemu iz Sp. Kašlja, ki je tam 10.10.1933 izgubil življenje. Zapisano je, da je z konjsko vprego peljal navzdol voz naložen  z butarami. Zadnja kolesa voza je z verigo zavrl. Pri vožnji navzdol pa so verige popokale in voz je zdrvel navzdol. Ker je bil Anton pred konji je padel in konji in voz so šli preko njega in ga poškodovali do smrti. Konja sta se nepoškodovana  ustavila na prvi ravninici, ki se imenuje Murjevka.

Domačini so po nesreči postavili ob poti razpelo. Nande Krnc pravi, da se je pred njim lahko poleknilo. Očitno je tudi to razpelo bilo žrtev skrajnežev, ki so v petdestih letih sistematično odstranjevali vsa krščanska znamneja. Razpelo so izruvali in ga vrgli po hribu navzdol proti Gradovljam. Negdo ga je našel, postavil ob borovo drevo, ga zasilno pritrdil in tam je še danes.

Nande Krnec je to razpelo, ki je stalo še ob poti nosil v svojem spominu tudi v Ameriki. Ker znamenja ni bilo več na svojem mestu se je ob svojem drugem prihodu iz Amerike leta 1968 odločil in z svojima bratoma Henrikom in Alešem postavil drugo razpelo. Tudi to znamenje stoji še danes nekoliko više nad krajem nesreče. Znamenje so namenoma nabili nekoliko višje na deblo hrasta, da bi za nepridiprave bil teže dostopen. Zanimivo je tudi to, da Nande za originalni križ pod potjo takrat niti ni vedel. Šele ob mojem obisku letos (2017) je zvedel, da originalno znamenje še stoji pod potjo.

Tudi za razpelo pr'Bohku se govori, da je bilo postavljeno ob neki nesreči v gozdu. Ali se ima pri tem v mislih isto osebo, isti dogodek?

18. RAZPELO PRI KAŠELJSKEM MOSTU

Ko je bil leta 1991 dograjen nov sodoben most, ki povezuje Kašelj s Sostrom in Zavogljami, so farani v skladu s krščanskem duhom, vero in tradicijo želeli, da bi se pred mostom postavilo znamenje - križ ali kapelica. Še posebej zato, ker so starejši domačini še pomnili, da je na začetku te poti, ki pelje na most, ob Kašeljski cesti že stalo znamenje sv. križa.. To je bil čas slovenske pomladi in poživljajoče vere med narodom, zato je  „gradbeni minister“ za Ljubljano, g. Janez Lesar iz Kodeljevega, praktičen kristjan prisluhnil faranom in naročil ob zaključku gradbenih del na mostu tudi novo razpelo in čudovit leseni korpus Kristusa, ki ga je izdelal rezbar in podobar iz Sodražice na Dolenjskem. Običaj postavljanja krščanskih znamenj pri prehodu čez reko, poznajo vsi krščanski narodi. Pomeni zahvalo in priprošnjo Bogu za srečno pot. Prejšnji leseni  most je stal nekoliko nižje in je bil slabo vzdrževan, saj je bil postavljen na hitro. Med drugo sv. vojno so Italijani most 10. septembra 1942 podrli, da bi s tem onemogočili partizanskim aktivistom prehod iz ene strani Ljubljanice na drugo.

Žal je bilo sedanje razpelo zaradi ideološke zaslepljenosti in sovraštva redkih posameznikov do krščanstva večkrat poškodovano. Najprej so ga neznani zlikovci požagali. O tem je poročal dnevnik Slovenec. Kmalu zatem, ko je bilo znamenje postavili nazaj, so morda isti zlikovci ponoči korpus Kristusa zažgali a je po čudežu ostal skoraj nepoškodovan. Znova je bil postavljen nazaj in delno popravljen ker je bil Jezusov obraz zaradi požara ožgan. Ne dolgo za tem, so isti zlikovci, ki so vse to počeli v nočnih urah, korpus Kristusa ukradli s križa in ga nikoli več niso našli.

 Le takratnemu župniku Franciju Frantarju so napisali dopisnico, da ne bodo nikoli dovolili, da bi na tem mestu stalo krščansko znamenje. Iz tega lahko sklepamo, da so ta zločin izvedli tisti, ki so bili  ideološko sovražni krščanstvu in se niso mogli sprijazniti z demokratično in svobodno državo Slovenijo. Kljub prijavi teh kaznivih dejanj policiji, se zločinci nikoli niso našli.

19. NIŠA NA BREGARJEVI HIŠI

Bregarjeva hiša stoji na levi strani ceste, takoj, ko se zavije z Zaloške ceste na Pot na Labar. Sedanji, novi, lastnik je zelo lepo obnovil celotno hišo in tudi nišo v kateri domuje Lurška mati Božja. Lepo od novega lastnika, da je poskrbel in ohranil znamenje! S tem si je tudi kupil najboljšo vstopnico pri vživljanju v novo sredino. Pri Bregarjevih sta se zadnja dva lastnika, brata Silvo in Peter pisala Primar. Oba sta živela bolj na obrobju družbe, osamljena in malo čudaška. Petra se spomnim in mi je žal, da z njim nisem vzpostavil bolj krščanski odnos, da bi mu posvetil malo več pozornost Silvota, imenovanega Sič pa nisem poznal.

20. KRIŽ IN KELIH NA HIŠI DRUŽINE PELKO

Pelkova družina s Hladilniške poti lepo skrbi za svoj dom in neposredno okolico. Da je temu res tako pričujejo tudi nagrade, ki so jih dobili od Turističnega društva Zalog za lepo urejen dom. Tej lepoti in urejenosti pa je dodana še ena velika vrednota. V vrh lesenega pomožnega objekta so vdelali lepo vidna križ in kelih. Križ kot najpomembnejše krščansko znamenje in kelih kot spomin na sv. Mašo.

S tem dejanjem izražajo nedvoumno pripadnost Kristusu in Cerkvi.

21. KRIŽ IN KELIH NA GOSPODARSKEM POSLOPJU RUGLJEVIH

Leta 2016 so pr'Ruglovih, danes tukaj gospodari Janez Pečar z ženo Anko,  postavili veliko gospodarsko poslopje v obliki kozolca. V vrh objekta so vdelali tudi križ, najzgovornejše krščansko znamenje, in od njega desno kelih z hostijo, ki predstavlja evharistijo.

Očitno se pri Ruglovih zavedajo, da samo človeški napori niso dovolj, da je vse zaman „če Gospod ne zida hiše."

22. DVA KRŠČANSKA ZNAMENJA NA DVORIŠČU MIŠČEVIH

Miščevi imajo kozolec in gospodarsko poslopje malo odmaknjeno očem in od Poti na Labar. Skrita sta za njihovo stanovanjsko hišo, tako da ju s ceste ni mogoče videti. Na njihovem kozolcu je Miščev Robert v „špici“ kozolca leta 2008 vdelal, izrezljalno znamenje križa. Tudi na nasprotni strani kozolca, na gospodarskem poslopju, je našel zelo zanimivo rešitev, da bi poudaril krščansko držo svoje družine. Z pravilnim polaganjem opeke, so ustvarili kompzicijo šestih križcev, ki deluje zelo lepo. 

23. sv. FORJAN NA GASILSKEM DOMU V ZALOGU​

Leta 1907 je bilo ustanovljeno prostovoljno gasilsko društvo za Zg. in Sp. Kašelj. Kmalu se je pokazala potreba po dveh ločenih gasilskih društvih za vsako vas posebej. Tako je bil leto dni kasneje, leta 1908, ustanovljeno prostovoljno gasilsko društvo za Sp. Kašelj in Zalog. Že leta 1909 so zgradili gasilski dom. Do leta 1957 so za sušenje cevi imeli še lesen stolp, tega leta pa so dozidali novega.

Gasilski dom je bil obnovljen 1972. leta, leta 1987 pa dozidana garaža. Danes šteje gasilsko društvo Sp. Kašelj, Zalog okoli 120 članic in članov. 22. julija 1995 je tedanji župnik Franci Frantar blagoslovil novo fresko sv. Florjana. Svetnik pri opravljanju svojega  poslanstva kot zaščitnik gasilcev sprejema Božji blagoslov.

Ponudil se je in fresko brezplačno, kot dar gasilcem, naredil Tone Habula iz Viča

 24. sv. FLORJAN NA GASILSKEM DOMU V ZG. KAŠLJU

V Zg. Kašlju je bilo Prostovoljno gasilsko društvo ustanovljeno leta 1907. Prvi gasilski dom je bil zgrajen leta 1910. Leta 1955 začnejo graditi večjega vendar je gradnja kmalu zastala zaradi pomankanja denarja, bil pa je dokončan leta 1963 s pomočjo trgovskega podjeta Merkator in občine Ljubljana-Moste- Polje. V letu 2001 so dogradili prizidek: garažo in društveno dvorano. Fresko na pročelju doma je ob 100. obletnici društva izdelal slikar Marjan Gabrilo. Danes ima Prostovoljno gasilsko društvo Zgornji Kašlej v svojih vrstah 145 članov.

25. NIŠA PR' BEZLAJ NA KAŠELJSKI CESTI

Hiša kjer se je reklo pr'Bezlaj je bila prodana ker mož in žena, ki sta živela v njej nista imela potomcev. Bila sta dokaj bogata in zelo verna. Čeprav sta bila lastnika obdelovalne zemljo se s kemijstvom nista ukvarjala. Živela sta zelo lagodno, daleč naokoli sta med prvimi imela svoj avto katerega je vozila samo žena. Bila sta tudi lastnika vikenda na Dolenjskem.

 Sedanji lastnik je hišo temeljito obnovil in na pročelju hiše lepo obnovil nišo v kateri se nahaja kip Matere Božje.

26. ZNAMENJA KI JIH NI VEČ, PA SE VE DA SO BILA

1. – Ob Kašeljski cesti v smeri od sv. Andreja proti Vaški kapeli v Sp. Kašlju je nekje okoli Vrbančevih vendar na levi strani ceste tudi stalo razpelo. Značilonost tega razpela je bil črn Kristusov „korpus“. Tudi to razpelo je bilo po drugi vojni načrtno odstranjeno.

 2. – Vaška kapela v Zalogu, je stala ob Zaloški cesti na Cofinovi zemlji in je bila menda naslonjena na Perlezovo mejo? Morda je bila v sklopu stare Cufinove hiše? Na sicer slabi fotokopiji ki jo imam je videti kar mogočna. Tudi kip žalostne Matere Božje, ki je bil v tej kapelici in ki se sedaj nahaja v stranskem oltarju cerkve sv. Andreja v Zg. Kašlju, je kar mogočen. Helena Avsec, Cufinova, se spominja, da je kapela imela dvokrilna lesena vrata in da se je vanjo vstopilo po stopničkah. Imam razglednico Zaloga iz leta 1930(?) na kateri je ta kapela vidna.  Po opisu ljudi in izgledu na omenjeni kopiji, je bila kapelica v Zalogu večja in lepša od Vaške kapelice v Sp. Kašlju. Razmišljam, da sta obenem z razpelom na Poti na Labar (ki je bil prvotno obrnjeno proti pristanišču), ki ga danes ni več, bili v službi ljudem, ki so imeli kakršenkoli in kadarkoli opravek z pristaniščem.

Ve se: leta 1849 steče dvotirna železnica proti Ljubljani in s tem medsebojno loči Sp. Kašelj in Zalog, dva kraja, ki sta do tedaj le bila neke vrste celota. Stara vijugova cesta od pristanišča proti enemu in drugemu Kašlju in nato proti Polju s staro kapelico ob njej izgubi svoj pomen. Sedaj dobi na pomenu cesta (morda celo na novo zasnovana), ki pelje iz pristanišča naravnost proti Polju in Ljubljani, ne da bi bilo potrebno takoj prečkati železnico. In če je temu tako pomeni, da je bilo potrebno ob tej novi cesti zgraditi tudi novo kapelico. Iz tega pa se da tudi sklepati zakaj je kapelica v Zalogu bila bistveno lepša od kapelice v Sp. Kašlju. Že sam čas nastanka pove svoje: kapelica v Sp. Kašlju je bistveno starejša.

Tozadevno je zanimivo vedeti tudi tole. Smo rekli: železnica steče leta 1849, le dobrih deset let po tem, t.j. leta 1863 preneha s svojim delovanjem rečno pristanišče, ki je bilo pravno ukinjeno šele leta 1892.

Vaščani Zaloga so se pri tej kapelici kot kristjani poslovili od svojega pokojnega sovaščana, sovaščanke in po tem obredu nadaljevali pot na pokopališče v Polje.

 Po pripovedovanju še živečih prič naj bi bila kapela odstranjena  po drugi vojni, v petdesetih letih v osvoboditveni euforiji

Mejačevi so se okoli leta 1990 odločali, da bi kapelco postavili na novo na istem mestu, vendar je zamisel zaradi gradnje nove farne cerkve cerkve propadla.

3.  - Mogočno razpelo, je stalo tudi na današnji Poti na Labar. Stalo je med Miščevo in Pibrovo domačijo na mestu kjer se je desno spustila kolovozna pot v dolino proti Ljubljanici k vodnemu zajetju v katerem so med drugim ženske tukaj tudi prale perilo. Po eni informaciji naj bi bil križ pred drugo vojno že v zelo slabem stanju. Nande Krnec pa mi je dejal, da je bilo razpelo v času ko je on hodil mimo njega v šolo v Ljubljano (1948) v dobrem stanju. Povedal pa mi je tudi, da je v tem času razpelo bilo obrnjeno: preje je obilo obrnjeno v smeri proti pristanišču in vodnemu zajetju v tem času pa so ga obrnili proti Cesti na Labar. To pomeni, da je bilo razpelo zelo staro, da je služilo svojemu namenu v času, ko je pristanišče še delovalo?

4. - Kamnarjevo znamenje: nasproti Kogojevih ob cesti Španski borci je stala kmetija, kjer se po domače še danes pravi pr'Kamnar. S svojo posestjo je kmetija segala od Kašeljske do Zaloške ceste. Kmetija je propadla na njenem zemljišču pa denes delujejo Petrol, skladišče INVEST in industrijski tir za papirnico Vevče. Ko se je ta tir gradil je takratni gospodar dobil denar, da sam prestavi razpelo. Na žalost razpela takratni gospodar ni prestavil.

Vse to dogajanje lahko umestimo v leto 1912, torej pred prvo svetovno vojno, ko je bil zgrajen industrijski tir iz postaje Zalog v Papirnico Vevče, imenovan „dvovlačilnica“. Leto preje je bil zgajen most čez Ljubljanico. V zgodovini našega kraja je bila izgradnja mostu in industijskega tira za papirnico Vevče velik dogoden. Zastarelo, in količinsko počasno prevažanje tovora z vpregami (ki pa je dalo mnogim kmetom dober zaslužek) je nadomestila hitra in količinsko veliko bolj sposobna železnica.

5. – Niša na Miščevi hiši: Na Miščevi stari hiši, ki se je nahajala tik ob poti na Labar, in je sedaj ni več, je bila v fasadi hiše niša.

6. – Iz Zaloga v smeri proti Podgradu se kmalu čez Ljubljanico na desni strani ceste nahaja bivša železniška čuvajnica kjer se pravi pr'Srebrnak. Še malo dalj ob cesti proti Podgradu imajo Miščevi, na desni strani ceste parcelo. Na njej  naj bi še pred drugo svetovno vojno stalo razpelo.

7. – Razpelo naj bi stalo tudi na križišču kjer Kašeljska cesta zavije proti mostu na Ljubljanici v smeri proti Zavogljam in Sostru..

8. – Niša je bila tudi na hiši na Plevnikovem mlinu; 

9. – Kapelica je stala kjer je sedaj nasproti Spara trafika

10. – Kapelica je stala še nekoliko južneje v smeri proti Zadobrovi

11. – Kapna vas, kjer sta zdaj Petrol in ranžirna postaja, je imela kar nekaj kapelic. Ali bi se semkaj dalo vmestiti tudi Kamnarjevo razpelo? (gl. št. 4)

in tako dalje ...

ZAKLJUČEK