ZVONOVI in PRITRKAVANJE

Zvonovi, mogočni blagoslovljeni predmet v zvoniku, so tisti iz katerih pritkovalke in pritrkovalci izvabljajo čudovite melodije. Pritrkavanje je del slovenske in tudi naše, Zaloške, tradicije in dediščine. Trenutno je pritrkavanje dobilo nov zagon saj smo v farni cerkvi leta 2016 blagoslovili nove zvonove, nabavili pa smo tudi miniaturne zvonove za vežbanje. Naši pritrkovalci se tudi radi udeležujejo raznih pritrkovalskih srečanj po vsej Sloveniji. To je tradicija in ljubezen do zvonov. Iz vsega srca se trudimo, da ne bi nikoli zamrla.

 

PRITRKAVANJE

Pritrkavanje je slovenska posebnost, ki ji v svetu ni para. Pritrkavanje je harmonija usklajenih glasov, izvabljenih iz treh, štirih ali več bronastih zvonov. Ta čudovita pesem, izvabljena iz tako mogočnega inštrumenta, daje prazniku neverjetno noto. Brez te note bi bil vsak praznik kot srce brez duše. Pritrkavanje ima v slovenskem prostoru izjemen pomen. Boj za obstoj pritrkavanja je bila v zgodovini neverjetna. Hrepenenje po prazniku, ko so pritrkovalci hiteli v zvonik in udarili ''štimungo'', je iz samega človeka napravila nepopisno srečo. Igrati na zvonove je bilo tako, kot bi se dotikal nebes. Čutil si hrepenenje, milino, ljubezen in vsak del tvojega telesa je bil predan zvonovom. Mladi so se težko učili, ker v starejših časih ni bilo priprav za vaje. Včasih so imeli kose starega železa, danes pa imamo uglašene glasbene cevi. S tem lahko dodobra izpopolnimo melodije in napravimo praznik kar se da slovesen. Melodija je harmonija in harmonija je melodija.

Prostor in čas, v katerem danes živimo, je neomejen. V preteklosti so ljudje igrali preproste enolične melodije. Moramo vedeti, da je pritrkavanje delo samoukov. Ni veliko šol za učenje pritrkavanja, in tudi posameznikov, ki bi imeli visokokvalitetno znanje, ni veliko. Starejši se držijo bolj zase, mlajši pa imajo usmerjen pogled naprej. Zagon pri pritrkavanju je izrednega pomena, saj se s tem v celoti napravi razvoj. Mladi iščejo meje, da povezujejo harmonije v melodijah in ustvarjajo izredno dragocene kompozicije. Komponirati ali skladati melodije s tremi ali štirimi toni je eno samo Božje delo. V današnjem času je s tega vidika to nujno potrebno, da ne ostanemo na isti ravni.

Pritrkovalec se zmeraj veseli, ko se vrača domov in posluša zven iz domačega zvonika. Ljudje so v času 1. sv. vojne jokali, ko so jim zaplenili zvonove za potrebe vlivanja topov. Niso si predstavljali, da bo kar naenkrat utihnila pesem zvonov. Ta vojna je pri nas odnesla kar 90% vsega, kar je bilo v zvonikih.

V Sloveniji sta z dušo in srcem za zvonjenje in pritrkavanje živela Ivan Mercina in Ivan Malavašič (še živeči). Ivan Malavašič je v svoji knjigi Pritrkovalec Marko nazorno opisal domoljubno ljubezen zvonjenja in pritrkavanja. Ustvarjal je skladbe iz začetkov 19. stoletja, ko je bilo pritrkavanje še v razvoju. Slovenskemu narodu je podaril nekaj, kar je bilo za tisti čas še zelo skrito. V svoja dela je dal samega sebe. Ivan Mercina je v knjižici Slovenski pritrkovavec predstavil zvonjenje in pritrkavanje kot slovensko posebnost. Predstavil je pravila, kako se ravna z zvonovi in kako je potrebno pritrkavanje negovati.  Oba sta ustvarila tudi svoj zapis in podarila ljudem veliko svojega znanja.

 

ZVONOVI

Zvonovi so čašam podobni instrumenti, ki so se začeli razvijati že 3000 let pred Kristusom na Kitajskem. Do današnjih dni so se zelo spremenili, od preprostih oblik pa vse do mojstrsko oblikovanih, kot jih poznamo danes. Za slovenski narod so zvonovi izrednega pomena, saj so skupaj z njimi žalovali in se veselili. Naznanjali so prihod Turkov na naše ozemlje, zvonili ob hudi uri in jokali ob slovesu. Ljudem so dajali upanje ob težkih trenutkih. Na poseben način imajo zvonovi dušo, ki živi s človekom. Dajejo mu moč in energijo da lahko premagujejo vse težave.

Zvonove so uporabljala že primitivna ljudstva, pa tudi visoke civilizacije, saj je zvon služil več namenom, magičnim, kulturnim in signalnim. V krščanstvu so začeli zvon uporabljati od časa papeža Sebinijana (604-606). Pri menihih so verjetno uporabljali manjše zvonove, ko so naznanjali čas za molitev in bogoslužje.

Edinič v vsej zgodovini, ko je bilo zvonjenje prepovedano, je bil čas francoske revolucije.

Zvon je moč in harmonija, je pesem in ena sama poezija. V zgodovini so se ulivali iz brona, ki je dal zvenu poseben glas. Bron zveni čudovito, saj ima njegov material poseben zven. V času 1. sv. vojne je vojska pobrala v Sloveniji preko 90% vseh zvonov. Ljudje so strahoma opazovali, kako so zvonovi »odhajali v smrt«. Niso vedeli, ali bodo še kdaj slišali prečudovito pesem. Ker je bil v tistem času bron zelo dragocen, ljudje pa niso želeli ostati brez njih, so naročili železne zvonove, ki jih je predvsem v dvajsetih letih preteklega stoletja ulivala Jeseniška livarna KID. Tako je še danes na našem ozemlju veliko železnih zvonov, ki pa jih počasi zamenjujemo z bronastimi.