IVAN MERCINA

Mercinova družina se je pred poldrugim stoletjem preselila iz ljubljanske okolice v vipavsko dolino. Ivanov stari oče je bil organist na Gočah,stric Franc že kot kaplan na Travniku, učitelj petja v semenišču, pozneje stolni dekan, izobražen glasbenik in cerkveni skladatelj, Ivanov oče organist na Gočah, edini brat tudi organist in spreten pevovodja. Kaj čuda tedaj, da je bil tudi naš Ivan že ob rojstvu glasbenik. Rodil se je leta 1851. Hodil je v domačo ljudsko šolo, nato pa v latinske šole v Gorici. V vseh osmih gimnazijskih razredih je bil sošolec slavnega zgodovinarja Simona Rutarja. Kot šolar je Ivan po cele dneve brenkal na klavirju. Ivanovo najljubše opravilo je bilo cerkveno petje, o počitnicah pa pridno prepisovanje cerkvenih glasbovin. Kot osmošolec je namestoval organista v Št. Petru. Iz ljubezni do glasbe je Mercina po dovršenih latinskih šolah prestopil na goriško učiteljišče, kerse je hotel zlasti glasbi posvetiti. Po zrelostnem izpitu leta 1874. so ga imenovali za voditelja državne pripravnice na Proseku, kjer je vodil cerkveni inposvetni pevski zbor. Mercina je bil prvi goriški slovenec, ki je naredil izpit za meščanske šole. Po kratkem službovanju v Materiji v Istri je postal učitelj na državni vadnici v Gorici, kjer je ostal do upokojitve leta 1917. Živel je v Gorici in se ukvarjal zlasti z zvonoslovjem, kakor priča tudi pričujoča knjiga. Glavna učna predmeta Ivana Mercine sta bila petje in klavir. Po smrti glasbenika Hribarja je prevzel Mercina pouk petja, klavirja in orglanje na ženskem učiteljišču. L. 1893. je izdala Družba sv. Cirila in Metoda v Ljubljani Mercinove igre in pesmi za otroška zabavišča in ljudske šole. Leta 1914 je rajni cesar Franc Jožef Mercino odlikoval s častnim naslovom cesarskega svetnika. Pozneje mu je bila podeljena svetinja za 40lejno zvesto službovanje. Krivico bi naredili, ko bi prešli delo našega Ivana Mercine v goriški Čitalnici. Celih 25 let je vodil petje v Čitalnici, in sicer po zgledu tedanjih rodoljubov povsem brezplačno. V Čitalnici je ustvaril prelep ženski, moški ter mešan zbor, ki so bili v čast nele goriškim Slovencem, ampak goriškemu mestu sploh. S tem je Mercina mogočno dvignil ugled Čitalnice. Prireditev je sledila prireditvi. Pri slavnostnih veselicah je vojaški orkester spremljal čitalniško petje.

O Čehih gre glas, da se vsak rodi z violino. O Ivanu Mercini bi lahko rekli, da je prišel z zvonom na svet. Že kot kratkohlačnik se je z izredno ljubeznijo zanimal za zvonove in je večkrat jokal, ko mu niso pustili na zvonik, da bi pritrkoval. Kot mlad fant je bil najboljši pritrkovavec v vipavski dolini. V kratkem je zaslovel kot najboljši sloveni ski zvonoslovec. Njegova zasluga je, da je postalo naše ljudstvo pri nabavi zvonov bolj izbirčno. Ko je svetovna vojna uničila zvonove tudi v Sloveniji in je revščina na stežaj odprla vrata jeklovini, je bil Mercina tisti, ki je dajal cerkvenim upravam svarila pred jeklenimi zvonovi. Kdorkoli si želi navodil glede armature, naročila novih zvonov, glede obesitve zvonov, ta se obrne na Mercino, ki je bil in je še vedno ljubezniv svetovalec v zvonskih zadevah. Goriški knez in nadškof je imenoval Mercino za kolavdatorja zvonov za goriško nadškofijo.

Kot 75 letni starček je Mercina z veliko gorečnostjo in skrajno potrpežljivostjo spisal pričujočo knjigo, kakršne doslej  (v kolikor smo mogli slovstvo zasledovati)  nima še noben narod v Evropi.

Mi Slovenci smo že po naravi pritrkovavci. Treba je, da se pritrkovanje ohrani. Skrbimo pa tudi zato, da se ta lepi običaj razvija in spopolnuje. Tako bomo nele zadostili želji našega pisatelja, ampak tudi poglobili nedolžno veselje v nas samih in poviševali božjo čast.

Katoliška knjigarna.

IVAN MALAVAŠIČ

Ivan Malavašič se je rodil 30. septembra 1927 v Rovtah nad Logatcem, sedaj živi v Podlipi pri Vrhniki. Osnovno šolo je obiskoval v Podlipi. Izhaja iz revne petčlanske družine. Malavašič je bil najstarejši otrok v družini. Po drugi svetovni vojni se je vpisal v Robovo šolo in sodeloval v amaterskem društvu Klas. Zaposlen je bil v Industriji usnja Vrhnika, za katero je pisal krajše črtice v glasilu Usnjar. Poročil se je leta 1950 in rodili so se mu štirje otroci. Pisati je začel pri štiridesetih letih. Ko je delal v tovarni, je začel pisati kratke zgodbe za tovarniško glasilo Usnjar, kasneje za Kmečki glas in za Ognjišče. Ko se je upokojil, se je lotil pisanja daljših besedil: povesti in tudi romanov. V svojih delih se loteva izključno tem s podeželja. Predvsem opisuje t. i. majhne, preproste in dobre ljudi, ki so dostikrat zapostavljeni. V zgodbah zagovarja ljubezen in dobroto.

Že od mladih let pa se posveča tudi slikarstvu (obiskoval je zasebno slikarsko šolo pri prof. Rajku Slaperniku, društvu Klas in pri Likovnih samorastnikih). Naslikal je veliko različnih del, tematika njegovih slik je zelo raznovrstna in velikokrat temelji na resničnem življenju. Naslikal je tudi naslovnice za 7 svojih knjig, ki so izšle pri založbi Koščak. Poleg slikanja pa je njegovo največje veselje pritrkovanje. Ivan Malavašič piše tudi pesmi, večinoma za naradnozabavne ansamble. Do sedaj je napisal okoli 93 povesti in romanov, okoli 1700 pesmi in približno 130 črtic. V knjižni obliki pa je doslej izšlo 17 njegovih del.

Leta 2016 je postal častni občan občine Vrhnika.

Vir: Wikipedija

Za pritrkovalce je napisal dve pomembni knjigi: PRITRKOVALEC MARKO in PRIROČNIK ZA PRITRKOVALCE.

V knjigi PRITRKOVALEC MARKO nazorno opisuje ljubezen do tako prelepe slovenske umetnosti. Zvonovi namreč človeku dajejo moč, da razvija svoj talent in ga razdeljuje med vse ljudi. To je Ivanovo največje vodilo v življenju. Dati iz sebe tisto, kar imaš najraje. Pritrkovalec Marko je deček, ki ljubezen do zvonov začne na domačem podstrešju, ker se kot samouk (samo skozi posluh in posnemanje) uči pritrkavanja. Nato začne s prijatelji redno pritrkavati v domačem zvoniku. Skozi vse težave ga vodi previdnost, saj je pritrkavanje v času vojne celo prepovedano. Kljub temu, da za nekaj čas odide iz domače vasi, ljubezen do zvonov ne mine. V primerjavi z današnjim časom, je pritrkavanje takrat bilo bolj cenjeno in pomembno. Kaj bi človek brez pritrkavanja na praznik? Njegov talent je harmonija melodije Božjih klicarjev. Je kot golob, ki v ranem jutru poleti skozi nebo. Pritrkavanje je čast in veselje. Je kot zrak, brez katerega ne moremo živeti.

Ivan Malavašič je za pritrkovalce izjemna osebnost. V pritrkovanje je vložil samega sebe kot  celostno osebo. Ni bil samo kratek čas ali mimoidoči, ampak je ogromno časa posvetil tej prelepi umetnosti. Razvijal je tehniko pritrkavanja, saj je napisal svoj številčni zapis: 1 222 1 223 1 333 1 332 (primer leteče melodije). Bil je tako zavzet, da je vedno med prvimi prišel v zvonik in si včasih tudi po ure in ure ogledoval domače zvonove. Do njih je imel prav poseben odnos. Spoštoval in negoval jih je, kot da so živa bitja. Z njimi se je pogovarjal, jih čistil in negoval. Bil je izjemen skrbnik, saj ni dovolil, da bi bilo v samem zvoniku karkoli narobe. To je bilo njegovo življenje. Praznika brez pritrkavanja si ni predstavljal.