Seminarsko nalogo o zgodovini Kašlja je izdelala Sara Blažun.

1     Uvod

Namen letošnje seminarske naloge je napisati zgodovino svojega domačega kraja. V mojem primeru bo to Kašelj. Ob razmišljanju kaj bi napisala o svojem rojstnem kraju nisem dobila kakšnih solidnih idej. Veliko znanja o preteklosti Kašlja je namreč bolj ali manj pozabljenega, ker je starega prebivalstva bolj malo, ampak veliko je relativno novih priseljencev, ki pa bolj ali manj nič ne vedo o njegovi daljni preteklosti, ali pa ker se jaz preprosto ne poglabljam dovolj. Sčasoma sem sicer prišla do ustreznih virov, vendar sem ugotovila, da večina pomembnih dogodkov se niti ne dogaja v Kašlju, ampak vsaj v njegovi neposredni bližini. Poleg tega sem se dejanskega raziskovanja lotila dokaj pozno, tako da bom bolj podrobno raziskovanje prihranila za kdaj drugič.

2     Osnovni podatki o Kašlju

Začela bom kar z anekdoto o Kašlju, ki pravi da je se je nek Kašljan vračal iz Kitajske, in med naročanjem letalske karte ga je prodajalec vprašal kam potuje. Odgovoril je, da v Kašelj, nakar mu je drugi odvrnil, ali v Zgornjega ali v Spodnjega. V tej anekdoti je nekaj resnice, in sicer da res obstajata dva Kašlja, s tem da je Spodnji bližje Zalogu drugi pa se bolje nagiba k Vevčam. In druga resnica je vsesplošna poznanost Kašlja v bližnji in ljubljanski okolici, ki mu jo je omogočila pridelava in predelava zelja posebnega za to okolico. Temu zelju domačini in včasih še nekateri  pravijo »kašeljsko zelje«, ki so ga Kašljani poleg ljubljanske tržnice izvažali celo v Trst, v 19. stoletju, dokler ni vse skupaj zamrlo. S Kašljem je povezan tudi naravoslovec in pisatelj Fran Erjavec, saj se je v svoji mladosti pogosto zadrževal tukaj pri svoji materi, ki je živela v nekdanji Sirnikovi hiši pri cerkvi.

Eno glavnih vprašanj bi bilo gotovo od kod ime Kašelj. Po enem viru, naj bi bil poimenovan po bavarskem kraju Castell, od koder naj bi prišlo tudi zelje, vendar zato ni nobenih trdnih dokazov. Prvič je omenjen kot dve ločeni vasi leta 1360, kot Niderchaeschel in Oberchaechel, nato leta 1421 kot Geshel, 1436 je omenjen zgornji Kašelj kot Ober Kassel in leta 1496 kot Kashell. Zadnje poimenovanje se je v lahko spremenjeni obliki pojavilo tudi v katastrih od terezijanskega dalje. Druga možnost je ena izmišljena legenda o zmaju, ki je živel pod hribom in stalno kašljal.

Na mojo srečo v Sloveniji ni kraja, ki bi imel enako, ali podobno ime kot ga ima Kašelj, kar po eni strani predstavlja veliko prednost, saj je verjetnost zamenjave toliko bolj manjša, vendar po drugi strani je kraj zaradi svoje majhnosti še zmerom dovolj neznan, da so potrebni karseda podrobi opisi točne lege mojega rojstnega kraja. Najzanesljivejši opis lege Kašlja podaja krajevni leksikon iz leta 1971, iz katerega je razvidno, da kraj sestavljata Spodnji in Zgornji Kašelj. Oba se nahajata na terasi levega brega Ljubljanice, medtem ko se na desnem že vzpenja tako imenovani Kašeljski grič, tik pod njim pa poteka Mrzla dolina, ki je svoje ime dobila po tem, da se tam zaradi ustreznih pogojem sneg zadržuje dalj časa.

3     Začetki Kašlja

Začetki Kašlja segajo že v čas, ko je bilo slovensko ozemlje pod oblastjo rimskega imperija, kar dokazujejo nekatere arheološke najdbe odkrite okoli temeljev farne cerkve svetega Andreja. Na njenem območju naj bi se nahajala podeželska vila, po nekaterih drugih virih celo nekropola, kar se lahko sklepa po vzidanem nagrobniku ter po nekaterih ostankih znotraj cerkvenega obzidja. Vredno se je dotakniti tudi ostankov in napisov blizu sotočje Save in Ljubljanice, saj je v neposredni bližini Zaloga na Gradišču stala rimska utrdba, ki je najverjetneje služila kot nadzorna točka savske plovne poti. Po opisu iz knjige Naših 1000 let, ki je nastala v okviru praznovanja obletnice Podgrada, je bila utrdba grajena v obliki nepravilnega pravokotnika velikosti 140x60m, imela je stražne stolpe in urejen prednji vhod in izhod. Pod obzidjem so bili privezani čolni za prečkanje rek, sama utrdba pa se je imenovala po reki Savi ( Savo Fluvio ). Dobro plovne reke so Rimljanom in v zgodnjem srednjem veku omogočale hitrejšo in cenejšo trgovanje med posamezni kraji. Tako je tudi sorazmeroma dobra plovnost reke Ljubljanice imela velik vpliv na razvoj tako Zaloga kot Kašlja.

Kaj se je dogajalo v času propada rimskega cesarstva in priseljevanja Slovanov v teh krajih se zaradi pomanjkanja ustreznih virov ne ve. Toda kljub temu lahko sklepamo, da je odgovornost za pokristjanjevanje priseljenega ljudstva prevzel oglejski patriarhat, ki je sem pošiljal svoje misijonarje; in da se je novo ljudstvo naselilo tudi po vzhodnem delu ljubljanske kotline, predvsem so jih bolj mikala pred poplavami varna območja, kot so terase reke Ljubljanice, in mesta, ki so jih obdelali in izkrčili že Rimljani. Zaselki, ki so kasneje postali vasi, nastajali spotoma in v veliki meri neurejeno, šele ob prihodu nemške zemljiške gospode in njihovo kasnejšo kolonizacijo so se pojavile bolj urejene oblike vasi.

4     Kašelj v srednjem veku

V zgodnjem srednjem veku je na severni strani Kašeljskega hriba zrasel grad imenovan Osterberg, po katerem se je imenovala tudi rodbina, ki si ga je na začetku lastila, v bližnji okolici pa je znan predvsem pod imenoma Stari grad ali poslovenjeni Ostri Vrh. Poleg funkcij kolonizacije bližnjega območja in nadzora prvotnega prebivalstva je grad zaradi svoje lege služil tudi nadzoru in varovanju prometnih poti, ki so potekale po kopnem in po vodi. Prvi vir, ki se podrobneje posveča gradu Osterberg, je v Valvazorjevi Slavi vojvodine Kranjske, saj on povezuje ustanovitev gradu z rodbino Scharffenbergov, ki naj bi ta grad zgradili okoli leta 1015, kar je dodatno potrdil ljubljanski rodoslovec in zgodovinar Janez Ludvik Schönleben v svojem delu Rodovnik Gallenberških. Vendar kot naprej navaja avtor knjige Naših 1000 let, je po daljšem študiju teorija zaradi pomanjkljivosti ovržena. Tako je dejanski nastanek Osterberga uvrščen v leto 1120, potem ko je nadzor in oblast nad kranjsko prevzela rodbina Spanheimov. Ti so posest v Ljubljanski kotlini upravljali s pomočjo niza utrdb, med katerimi je bil tudi prej imenovani grad. Osterberg je imel skozi stoletja različne lastnike, eden izmed njih je bila tudi stranska  veja plemičev Gallenbergov.

Za to obdobje vemo, da so bili kraji okoli Kašlja – takrat vasi Kašelj, Zalog in Podgrad še niso bile znane, oziroma so bili to zgolj posamezni zaselki – med leti 1058 in 1062 omenjeni v zvezi z razdelitvijo kronske posesti. Dejanska vas je nastala verjetno v 12. ali 13. stoletju, prvo poimenovanje pa sega v leto 1336, ko je Kašelj omenjen v okviru prodaje neke hube.  Kot dve povsem ločeni vasi sta dobrih trideset let pozneje leta 1360 omenjena Niderchaeschel in Oberchaeschel. Sočasno s prvimi omembami Kašlja, se v pisanih besedilih pojavijo zapisi o tamkajšnjih kosezih. Tukaj so obstali v večji meri vse do 15. stoletja, ko je eden izmed njih omenjen v urbarju iz leta 1496. Poslednjič je bila koseška posest v Kašlju omenjena v letih 1516 in 1527 kot last tamkajšnjega koseza Jakoba Logarja, iz česar lahko sklepamo, da od takrat naprej ni bilo več kosezov v vasi. Kašeljske koseze prištevajo med podmolniške koseze, za katere velja, da jih je bilo po številu največ in so bili ravno tako med zadnjimi, ki so se potlačanili.

Slika 5: Ilustracija gradu Sostro iz Slave vojvodine Kranjske [online]. Dostopno na: https://sl.wikipedia.org/wiki/Grad_Ostri_vrh

4.1     Kašeljski grič

Ko smo že pri prebivalcih Kašlja, lahko rečemo, da so se po večini ukvarjali s kmetovanjem in bili podložni svojim zemljiškim gospodom, poleg tega jim je dodaten vir zaslužka in pomoč pri preživetju predstavljalo delo v bližnjih rudnikih in v rečnem pristanišču. Naj omenim, da je hribovje Kašeljskega griča del tako imenovanih Posavskih gub, ki vsebujejo kamnine iz obdobja perma in karbona ( starost do okoli 360 milijonov let), katerih osnovna sestava je kremenov konglomerat in poleg njega še kremenov peščenjak, meljevec in glinasti skrilavec. Skrilavec se je uporabljal predvsem za pokrivanje streh. Kamnina je bila zaradi svoje trdote primerna za izdelavo mlinskih kamnov, ki so jih namenili mnogim mlinom delujočim v bližnji okolici Zaloga in Vevč. Iz istega kamenja so okoliški prebivalci zgradili tudi stari grad, saj se eden izmed zdaj opuščenih kamnolomov nahaja skorja tik pod njim. Grič vsebuje tudi železovo rudo in za njeno izkoriščanje je leta 1798 dobil dovoljenje fužinar Franc Jožef Žigon. To je bilo zaradi dragega prevoza do Kamniške Bistrice in premajhne količine zamrlo.

Slika 6: Pogled na grič s Kašeljske ceste. Naprej se že vidi Spodnji Kašelj. Avtor: Sara Blažun

4.2     Rečni promet

Z rečnim prometom so bili prebivalci tako Kašlje kot Zaloga dobro seznanjeni že od nekdaj, saj je reka Sava zaradi ugodnega toka veljala za dobro prometno in trgovsko povezavo, le Ljubljanica je bila zaradi nekaterih brzic v okolici fužinskega gradu neplovna, zato so morali prevozniki blaga ustaviti v pristanišču in robo pripeljati do Ljubljane po kopnem. Pod temi pogoji se počasi razvilo uspešno brodarstvo najprej v Spodnjem Kašlju na mestu, kjer je kasneje zrasla cerkev svetega Andreja, in kmalu za tem v Zalogu, katerega pristanišče je kmalu dobilo prevladujočo funkcijo nad svojim predhodnikom ter postalo poglavitni vir dohodka Kašljanom in Založanom. Zaradi neprehodnosti Ljubljanice so vaščani dobivali prihodek tudi od kopenskega prevoza, saj je bila iz Ljubljane do Zaloga speljana cesta. Ljudje so delali kot »vlačugarji« ali tisti, ki so vlekli splav proti toku, kot brodarji in čolnarji ter kot še mnogi drugi pomagači.

Po opisih iz Valvasorjeve Slave vojvodine Kranjske, je bilo dogajanje okoli obeh pristanišč dokaj živahno in dobičkonosno, saj navaja pri opisu Kašlja v svoji drugi knjigi:

» Če hoče kdo poslati kaj na dolenjsko v Radeče ali Krško in Mokric, na Štajersko v Sevnico, Rajhenburg in Brežice ali na Hrvaško v Samobor ali Zagreb in še v dosti drugih krajev, to se v tej vasi naloži bodisi na splave ali ladje, blago pa gre po tem vkrcanju na ladje, ali naložitvi na splave po Savi navzdol… Iz pravkar omenjenih krajev pa vozijo vse mogoče blago po vodi navzgor; in to spet pri tej vasi razkladajo in z vozovi pripeljejo po kopnem do mesta Ljubljanje. Kajti številni jezovi na reki preprečujejo, da bi blago lahko prepeljali po vodi kar v mesto. To pa je seveda prebivalcem v veliko srečo in prednost, saj za prevoz blaga potrebujejo njihove usluge, namreč prevoz. Zaslužijo namreč veliko denarja s tem, da blago vozijo v Ljubljano.«

 Celoten razvoj brodarstva v Zalogu in Spodnjem Kašlju je bolj podrobno in celostno opisan v knjigi Minke Jerebič.

5     Razcvet zaloškega pristanišča po 17. stoletju in 18. stoletje

V tem času je predvsem pristanišče v Zalogu pridobilo večji pomen, saj se je ravno takrat habsburški dvor začel zanimati za urejanje prometnih poti z Dunaja proti Trstu za učinkovitejšo prehodnost, mednje so tudi spadala rečna pristanišča. Pomembna poteza pri izboljšanju plovnih poti je bila regulacije struge Save in Ljubljanice, ki jo je z izkoriščanjem delovne sile vojnih ujetnikov začel Ferdinand III. Habsburški okoli leta 1647, nadaljeval Karel VI. leta 1730, ki je uspel v tem času poleg stekališča rek Save in Ljubljanice urediti še strugo potoka Studenčnice, koder je zraslo tudi nekaj mlinov in žag. Tovrstne stavbe so se na tem koncu gradile že v 16. stoletju, predvsem na pobudo fužinskih graščakov Khisl. Regulacija vodnih poti predvsem med Zalogom in Zidanim mostom je bila tudi ena izmed reform Marije Terezije, ki se je vršila med leti 1735 in 1780.  Naj omenim, da se je bilo v tem času pristanišče v Zalogu uradno priznano, medtem ko je tisto v Spodnjem Kašlju služilo le kot vlečna pot. In kot posledica takega priznanja je v pristanišču zraslo skladišče, ladjedelnica, katero so zalagali mlini in žage v bližnji okolici, ter nenazadnje tudi gostilne in prenočišča. Leta 1766 je bila za te namene ustanovljena zadruga za savske brodarje.

S koncem 18. stoletja je Napoleon stopil v vojno s Habsburžani in jih tudi leta 1797 z vojsko premagal in 31. marca zasedel Ljubljano. Cesar Franc II. je zaradi poraza bil prisiljen podpisati premirje z Napoleonom 7. aprila, ki je bil nato razglašen teden kasneje. Takrat se je do maja istega leta francoska vojska povsem umaknila iz kranjske in s tem se je zaključilo prvo zasedanje avstrijskih dežel.

Drugo je sledilo leta 1805, ko je zopet prišlo do vojne med Avstrijskim cesarstvom in Francijo, in takrat so 23. 11. francoske čete zasedle Idrijo. Kar se je v tem času zgodilo v okolici Kašlja je bilo to, da so bile zaloge idrijskega živega srebra, ki so jih Avstrijci dali pravočasno zaseči, natovorjene v zaloškem pristanišču in odpeljane v Zagreb. Glede na takratno razpoloženje ob visokih vojnih davkih, predvidevam, da so se tudi Kašljani pridružili kolektivnemu izkazovanju sovraštva do francozov.

Leta 1809 je območje slovenske poselitve južno od Save skupaj s Tirolsko, zahodno polovico Koroške, Istre in Trsta ter vse dežele med Kranjsko in Bosno, prišlo pod neposredno francosko oblast in ustanovljene so bile ilirske province. Vršile so se razne spremembe. Najprej so bile slovenske dežele razdeljene v tri upravne enote: Ljubljana, Novo Mesto in Postojna. Nato se je vsaka enota delila na sodne okraje ali kantone, ti pa so se dalje delili na arondismaje ali merije. Kašelj je skupaj z drugimi okoliškimi kraji spadal pod merijo v Zalogu. ( Mairie de Salloch ). Vso glavno pristojnost je v meriji imel župan ali mer, ki je poleg razglašanja francoskih vladnih odredov in skrbi za javni red in mir, skrbel tudi za matične knjige rojstev, smrti in porok. Ta funkcija je prej pripadala župniji v Polju in pred jožefinskimi reformami šentpeterski prafari. Takratni župan zaloškega mera je bil Karel Bezlan z namestnikom Janezom Klemenčičem. Z ustanovitvijo Ilirskih provinc je nastala celinska zapora, ki je Avstrijskemu cesarstvu onemogočala dostop do Trsta, a hkrati bi bile te province za njih pomembne zaradi bolj neposrednega stika z Otomanskim imperijem. Tako je svojo veljavo ponovno dobila savska plovna pot in očitno so upravniki provinc imeli namen jo izboljšati ali preurediti skupaj z zaloškim pristaniščem.

Vendar tega jim ni uspelo uresničiti, ker so se morali leta 1813 pričeti umikati napredujoči se avstrijski vojski. Manjši boji so potekali tudi v bližnji okolici Zaloga in Litije, ko jih je del avstrijske vojske obstreljeval s Kašeljskega hriba. Po pričanju dr. Ivana Laha so ti vojaki s hriba ustrelili s topom in ubili nekega višjega francoskega častnika, ki je takrat sedel ob oknu obrnjenemu proti Ljubljanici, v gostilni. Kje se je nahajal jim je po dogovoru sporočila natakarica, ki je pred častnika postavila svečo za lažjo vidljivost. Toda kljub poslabšanemu gospodarstvu v Ilirskih provincah so Kašljani in drugi povezani s pristaniščem odnesli tudi eno korist v obliki francoskih vozov, ali kot so jim domačini pravili »parizarji«, ki so zaradi železne osi in okovja imeli večjo nosilnost.

6     Vpliv industrijske revolucije

Sredi 19. stoletja je bila dokončno urejena regulacija struge v korist rečnega prometa, vendar je ta zaradi postavitve železnice, ki je potekala od Dunaja proti Trstu, počasi propadal in dokončno zamrl v začetku 20.  stoletja. Prihod prvega vlaka je bil za vaščane sicer veličasten dogodek, ampak je hkrati naznanjal konec tradicije brodarstva. Zadnja večja ladja je v pristanišče priplula leta 1862. Še ena pomembna sprememba, ki se je zgodila je bila zemljiška odveza, po kateri so tudi kmetje v Kašlju dobili polja dokončno v svojo last.

Upadanje rečnega prometa je vaščanom pomenila izguba služb in pomembnega vira prihodka, vendar so le-tega našli v drugih obratih, ki so nastajali, predvsem v novi papirnici v Vevčah. Fidelis Trpinc, ki je leta 1825 postal novi lastnik gradu v Fužinah, je namreč leta 1841 odkupil nekatere mline v Vevčah in dva preuredil v oljarno za pridobivanje firneža in barve, enega pa v papirnico. Ta obrat se je poimenoval po Trpinčevi ženi Josefini, Josefsthal in je zaradi svoje kvalitete prejel številne pohvale, priznanja in posledično je proizvodnja samo še rasla. Po letu 1850 se je papirnica razširila in se preimenovala v Janezijo ter zaposlovala že okoli 200 ljudi iz okoliških vasi, izmed katerih so bili tudi Kašljani. Od leta 1870 do konca 1. svetovne vojne, ko je papirnica prešla v roke dunajskemu podjetju Leykam-Josefstal, so bili delodajalci v veliki meri Nemci. Zaradi pomanjkanja virov ni čisto jasno kakšen je bil odnos med delodajalci in delavci, in v kolikšni meri je prihajalo do kakršnih koli zlorab. Ampak glede na podatek, da se je na pobudo Krekovega gibanja v Zgornjem Kašlju ustanovilo katoliško slovensko delavsko društvo v Polju, katerega namen je bil zaščititi delavce pred velikim izkoriščanjem, so očitno se dogajale nekatere krivice.

Kašelj je tako kot ostale kraje prizadel tudi rušilni potres leta 1895, zaradi česar so morali vaščani na novo zgraditi stare in porušene hiše.

7     Dogajanje v 20. stoletju

Mogoče celo najbolj zanimivo in razgibano obdobje za Kašelj. Sicer ni bilo središče kakršnegakoli gospodarskega, kulturnega ali političnega dogajanja, kot na primer Zalog, ampak so nanj prej vplivala dogajanja v Polju, Zalogu in Vevčah, ker so bili vaščani vpeti v njih. V prvi polovici 20. stoletja sta papirnica v Vevčah in  Na začetku stoletja se je leta 1907 v Kašlju ustanovilo gasilsko društvo, del katerega je bil tudi Zalog. Vendar je slednji skupaj s Spodnjim Kašljem zaradi takšnih ali drugačnih razlogov ustanovil povsem svoje gasilsko društvo leto kasneje. Po prvi svetovni vojni so se v okolico Spodnjega Kašlja naselili begunci iz Primorske in Prekmurja v barakarska naselja ob železnici, ki je bila v času Avstro-Ogrske preurejena v ranžirno postajo.

Do druge svetovne vojne so se zaradi prevladujočega delavstva v Zalogu in Vevčah ustanovile razne politične ( pretežno komunistične ) stranke, ki so prišle v ospredje šele med vojno. Teh strank pa so se udeleževali tudi nekateri iz Kašlja. V skupnem železničarskem protestu, je bilo namreč nekaj ljudi ubitih in ranjenih, in med slednjimi je bil tudi vaščan iz Spodnjega Kašlja, Tone Židan. Eno izmed kulturnih društev ustanovljeno v Kašlju je bilo kolesarsko društvo Zarja, s katerim so kolesarili na izletih do Bleda,, Kamniške Bistrice in drugam.

7.1     Kašelj med drugo svetovno vojno

Med vojno je meja med nemško in italijansko okupacijo blizu mojega domačega kraja potekala preko sotočja, Zaloga in po grebenu Kašeljskega hriba. Italijanska vojska je do sem prispela 13. 4. 1941 nekaj dni po zasedanju Ljubljane. Ob podobnem času so do razmejitvenega območja prišili tudi Nemci. Upam si dodati k temu izkušnjo začetka okupacije svojega starega očeta, ko je ravno takrat z očetom zaloški strani železnice trosil gnoj po njivi in opazil nemške vojake kako so se prihajajoči iz smeri Save ustavili za »štreko« ali železnico in začeli kopati. Na vprašanje kaj se je dogajalo po tem med vojno v Kašlju sem izvedela, da je bilo v glavnem kruto, da je prišlo do pomanjkanja osnovnih hranil, ki je baje da bilo hujše kot na nemški strani okupacije, zato se je dogajalo, da so morali ljudje zatekati k tihotapljenju preko bližnje carine. V moji družini so to večkrat naredile dedkove pol sestre. V tem času je prišlo tudi do izrazitega partizanskega gibanja, še posebej zaradi bližin Pugleda, kjer je imela svoje oporišče podmolniška četa, ki je pozneje postala del II. štajerskega bataljona. Očitno so se gibali v tudi v okolici Kašlja, ko so prihajali bodisi po hrano bodisi zaradi drugih razlogov. V vasi so bili tudi posamezniki, ki so kot aktivisti sodelovali pri OF. Iz obeh Kašljev sta to Jože Kačar in Jože Mazovec. Sredi hriba so imeli celo en bunker, dokler ga ni odkrila vaška straža med prečesavanjem pobočja hriba. Iz knjige Rdeči Zalog in sem našla seznam ljudi, pretežno iz Spodnjega Kašlja, ki so med vojno sodelovali s partizani v NOV, bili v internaciji, prisilnem delu ali so padli, v Črnih bukvah pa je omenjen Klepec Valentin, kot žrtev prisilnega dela na Rabu.

7.2     Kašelj po vojni

Šestega maja leta 1945 je naznanjen konec vojne in življenje prebivalcev Kašlja je teklo po bolj ali manj ustaljenih tirnicah. Vendar kmalu je prišlo do nekaterih sprememb, ki so v veliki meri spremenile sestavo prebivalstva v Kašlju. Najprej je gradnja skladišča Petrol odvzela največjo količino polj in takoj za njo širjenje ranžirne železniške postaje leta 1948. Do osemdesetih let prejšnjega stoletja je predvsem v Zalogu zraslo več industrijskih obratov, kamor so se ljudje začeli zaposlovati, zaradi ugodnih kreditov, ki jih je ponujala papirnica, pa se je Zgornji Kašelj ob priseljevanju začel znatno širiti. Do leta 1966 je imel ta del Kašlja tako že 1009 prebivalcev, medtem ko je Spodnji Kašelj imel le 366 prebivalcev. In danes se to razmerje še zmeraj ohranja, saj se število prebivalcev Zgornjega Kašlja nagiba k 4000 in število prebivalcev Spodnjega Kašlja k 1500.

Pred vojno se je v Zg. Kašlju nahajala milarna Bergman, ki so jo kasneje spremenili v konjedernico, katero je imel tudi Spodnji Kašelj. Poleg tega so se v Kašlju tudi nahajale tovarna metel, ki jo je vodil Andrej Gostinčar in kasneje njegov sin Dole, in tri gostilne, Pri Pežjaku,, Pri Micrnku ter pri Nacetu. Te so bile v začetku petdesetih let ukinjene in njihovo mesto so prevzele druge. To sta gostilna pri Lovcu in bar Merkatino (prej Pri Micrnku ).

Leta 1986 je bila v Kašlju, skoraj v neposredni bližini Polja in Vevč zgrajena podružnična šola. Zaradi porasta v številu prebivalcev namreč je bila šola v Polju premajhna, zato so prenapolnjenost olajšali z ustanovitvijo podružnice, ki je leta 1995 dobila še svojo telovadnico. Po letu 2010, ko je bil dograjen prizidek, ta šola deluje kot samostojna osnovna šola. 

Slika 18: Osnovna šola Kašelj

7.3     Cerkvena ureditev

Leto 1975 velja za prelomno leto za kristjane v Zalogu in Kašlju, saj je bila takrat pod vodstvom župnika Antona Marklja in, takrat še kaplana, Francija Frantarja ustanovljena nova župnija svetega Andreja v Spodnjem Kašlju. K njej so spadali Zalog, Podgrad in celotni Kašelj, sočasno pa je bila ustanovljena tudi župnija v podružnici Zadobrovi. Obe novi župniji sta bili prej podružnici v večji župniji Device Marije v Polju od leta 1783.

Če začnem kar od samega začetka, je Kašelj skupaj z ostalimi kraji spadal pod Šentpetersko prafaro ali pražupnijo. Kdaj točno je bila ta ustanovljena se ne ve, verjetno okoli  12. stoletja, čeprav naj bi bila cerkev že postavljena okoli leta 800. Obsegala je veliko območje med Soro na severu in Igom na jugu ter Šmarje-Sapom na vzhodu in Logatcem na zahodu, in  iz tega mesta se je v okviru oglejskega patriarhata širilo pokristjanjevanje. Ker je velikost pražupnije oteževala versko oskrbo so v ta namen ustanovili t. i. krstne cerkve posvečene Janezu Krstniku, kamor so se ljudje šli krstiti.

Leta 1461 je celotno območje šentpeterske prafare z okolico prišlo pod novo škofijo v Ljubljani, del te okolice sta bila tudi Kašelj in Zalog. Cerkev svetega Andreja v Kašlju je bila posvečena leta 1520. Posvetil jo je namestnik škofa Krištofa Ravbarja Natalis de Turre. Iz dejstva, da je leta 1511 te kraje zajel hud rušilen potres z epicentrom v Idriji, sem sklepala, da je bila do posvetitve cerkev zgrajena kot rezultat kakšne verske manije, za zavarovanje pred naravnimi nesrečami, vendar sem nadalje ugotovila, da je cerkev po vsej verjetnosti tu stala že dalj časa zaradi pristanišča. Svetemu Andreju so se kot zavetniku vrvarjev najverjetneje priporočali kakšni »vlačugarji«. Maše so se v tej cerkvi udeleževali tudi Založani, ki kljub temu, da je pozneje prekašal Kašelj gospodarsko in po številu prebivalcev, ni čutil potrebe po lastni cerkvi. Malo pred vojno je sicer bilo govora s strani župnika Janeza Mülerja leta 1937, vendar je bil načrt zakasnjen zaradi vojnih in nato političnih razmer. Skupaj so se ljudje tudi udeleževali procesij do Polja, kjer je stala kapela posvečena Devici Mariji, ki je bila tudi v 17. stoletju priljubljena romarska destinacija. Iz leta 1631 je ohranjena škofijska vizitacija cerkve in v njej sta bila omenjena dva stranska oltarja posvečena sveti Barbari in Ahacu, ki so ju zaradi slabega stanja odstranili. Do 18. stoletja je cerkev dobila svojo sedanjo podobo in nov stranski oltar posvečen sveti Neži. Reforme na cerkvenem področju so župnijo v Kašlju in Zalogu leta 1783 priključili v novo župnijo Device Marije v Polju vse do leta 1975, ko je nadškof dr. Jože Pogačnik med sveto mašo razglasil ustanovitev nove župnije Lj. Kašelj-Zalog, njen prvi župnik pa je bil Franci Frantar. Takoj naslednje leto so potekale obnove župnišča in zunanjosti cerkvene stavbe. Leta 1999 je bila dokončno zgrajena cerkev Angelov varuhov v Zalogu in bila posvečena 28. 11. istega leta.

8     Zaključek

S končnim rezultatom sem relativno zadovoljna, saj sem zaradi tega pričela bolj podrobno raziskovati zgodovino svojega domačega kraja in hkrati prvič izkusila raziskovanje po arhivu. Sicer sem do določene mere doživljala razočaranje nad dejstvom, da samo po sebi v Kašlju ni veliko zapisanega, razen iz katastrov in predvsem mlajše zgodovine, ker na svoj način zbuja občutek kot, da se tukaj ni dogajalo nič posebnega. Toda sčasoma sem prišla do sklepa, da čeprav se je večina bistvenih zgodovinskih dogodkov povezanih s Kašljem zgodila zunaj samega kraja, je bilo delo in življenje Kašljanov večkrat tudi v njih vpeto. Iz tega povzemam, da je za razumevanje zgodovine mojega rojstnega kraja potrebno razumeti tudi dogajanje v bližnji okolici.

To še ne pomeni, da sem povsem zaključila z raziskovanjem, ker so določena časovna obdobja meni še zmerom nejasna, predvsem druga svetovna vojna, zaradi katere se je oblika kraja bistveno spremenila, kar je povzročalo nemalo težav pri pisanju. Toda za to je deloma krivo lastno prelaganje seminarske naloge in na koncu je zmanjkalo časa za bolj podroben opis. Vendar jo lahko kljub temu smatram za odskočno desko pri nadaljnjem delu.

Za pomoč pri iskanju ustrezne literature bi se rada iskreno zahvalila duhovnemu pomočniku gospodu Dragu Žumerju.

9     Viri:

Viktor Grilc: Podgrad – naših 1000 let, KD Podgrad pri Lj., 2016

Minka Jerebič: Rečno pristanišče Zalog, Turistično društvo Zalog, Ljubljana 2014

Stane Matjažič: Naš Zalog, Zbir zgodovinskih dogodkov, društvo upokojencev zalog, Ljubljana 1998

R. Klešnik, M. Kokolj, A. Mahkovec, S. Ukmar-Jenič: Rdeči Zalog, izdali in založili: Krajevna skupnost Zalog, Zveza borcev NOV Zalog, Sp. Kašelj, Podgrad, Zalog 1985

M. Moškrič: Iskra in plamen – zbornik prispevkov iz zgodovine delavskega gibanja med vojnama in iz narodno osvobodilnega boja v občini Ljubljana Moste Polje. Občinski odbor Zveze združenj borcev NOV, Ljubljana 1988.

Edvard Svetek, France Gradišek: Tam, kjer sonce vzhaja. (samozaložba) E. Svetek, 2006

Mirko Javornik: Črne bukve – o delu komunistične osvobodilne fronte proti slovenskemu narodu. Magnolija d. o. o, Ljubljana 1944

Gosek Andrzej, Žumer Drago, Franci Frantar idr.: Župnija Ljubljana Kašelj-Zalog – 40 let. Župnija Ljubljana Kašelj-Zalog, Ljubljana: Salve d. o. o.

Četrtne skupnost polje [online], Zgornji Kašelj. Dostopno na: http://www.cs-polje.si/zg-kaselj/ [uporabljeno: 31. 12. 2018]

Gremo na pot [ online ], Mačji kašelj II. Dostopno na: http://www.gremonapot.si/Kolesarstvo/podrobnosti-trase.aspx?routeID=38 [ uporabljeno 25. 2. 2019 ]

Krajevni leksiko dravske banovine, Ljubljana 1937: http://www.sistory.si/cdn/publikacije/1-1000/762/1937_Krajevni_leksikon_dravske_banovine.pdf  [ uporabljeno: 1. 2. 2019]

Župnija sveti Peter – Ljubljana [online], Zgodovina župnije. Dostopno na:  http://www.sveti-peter.si/o-zupniji/zgodovina-zupnije [ uporabljeno 27.2. 2019]

Župnija Ljubljana- Polje [online], Kratek zgodovinski pregled župnije. Dostopno na: http://www.zupnija-ljpolje.si/o-zupniji/zgodovina-zupnije [uporabljeno 1. 3. 2019]

Europe in the XVIII. century [online] Dostopno na: https://mapire.eu/en/map/europe-18century-firstsurvey/?layers=osm%2C163%2C165&bbox=1623157.7287180417%2C5789741.685169785%2C1627352.2106451907%2C5792608.073730479 [uporabljeno: 3.3.2019]

Opombe:

*ne lastim si avtorstva nad slikovnim gradivom, vse avtorske pravice slik pripadajo njihovim prvotnim avtorjem.

** v primeru neskladja pri navajanju dogodkov, virov in imen se vnaprej opravičujem

*** videz seminarske naloge je za malenkost spremenjen posebno za namen objave na spletni strani