PRIPRAVE SPREJEM ZVONOV               PREDSTAVITEV ZVONOV: POSVETITEV ZVONOV:               Spoštovani župljani in krajani Zaloga! Najprej bi se vam radi zahvalili za potrpežljivost in razumevanje ob uvajanju zvonjenja novih zaloških zvonov v cerkvenem zvoniku cerkve Angelov Varuhov v našem kraju. Predvsem v prvih mesecih, ko smo še preizkušali in testirali različne načine in jakosti, je bilo zvonjenja nekoliko več, sedaj pa se je zvonjenje ustalilo v skladu z zakonskimi smernicami, tradicijo ter običaji cerkvenega zvonjenja v Sloveniji. Ker se mnogi sprašujete, zakaj sploh cerkveno zvonjenje in kakšen je pomen bitja in zvonjenja v posameznih delih dneva in tedna ter v času krščanskih praznikov, smo se odločili, da za vas pripravimo to zloženko, v kateri vam želimo pojasniti nekaj o zgodovini, tradiciji in pomenu zvonjenja v svetu in še posebej v Sloveniji, vas seznaniti z zakonskimi določbami, ki urejajo to področje, ter vam obrazložiti, kaj in kako s svojim zvonjenjem in bitjem oznanjajo zvonovi v posameznih delih dneva in ob cerkvenih praznikih. Zgodovina in tradicija zvonjenja Zvonove so uporabljala že starodavna plemena, pa tudi visoke civilizacije po vsem svetu, saj so zvonovi služili več namenom, tako magičnim, kulturnim kot signalnim. V krščanstvu so začeli zvon uporabljati v 7. stoletju od časa papeža Sabinijana. Menihi so sprva uporabljali manjše zvonove, ki so naznanjali čas molitve in bogoslužja. Skozi zgodovino so zvonjenje pogosto nadzorovale posvetne oblasti. Tako je bilo na primer v času francoske revolucije, ko je bilo zvonjenje povsem prepovedano. Zvonove so v vojne namene večkrat prelivali v topove. Pri nas je bilo tako predvsem v času 1. sv. vojne, ko so bili v topove pretopljeni skorajda vsi zvonovi na Slovenskem. Del slovenske identitete so tudi cerkve, ki so posejane širom naše domovine. Navadno se v vsaki od teh cerkva nahaja vsaj en zvon, običajno pa tudi več. Vemo, da so cerkve in zvonovi za naše prednike pomenili enega od temeljev ohranjanja narodne zavesti in identificiranja z njo. Slovenska kulturna dediščina od glasbe, likovne umetnosti, literature do arhitekture nam to lepo ponazarja. Dovolj pa je že tudi en sam pogled na slovensko pokrajino, ki bi brez številnih cerkva in kapelic, razsejanih po vrhovih gora in po dolinah, izgubila svojo kulturno samobitnost, ki jo tako zelo občudujejo domači in tuji popotniki, ko obiščejo naše vasi, mesta in hribe. Cerkveno zvonjenje je nujno organsko povezano s to podobo slovenske krajine. Zvonovi so slovenskega človeka že od nekdaj spremljali od zibelke do groba. Nekoč so naši predniki ob zvonjenju vdano prekinili vsako delo, snemali klobuke, se pokrižali in molili. Čeprav tega danes skorajda ni več, je prav, da preteklost, iz katere izhajamo, poznamo in delo naših prednikov spoštujemo, tudi na način, da ohranjamo tisto, kar je v realnosti današnjega časa možno ohranjati. Zaloški zvonovi Zdaj, ko so zaloški zvonovi obešeni v zvonik in opravljajo svoje poslanstvo, je prav, da vas seznanimo z nekaterimi tehnični podatki o njih. Največja zahvala za tehnično podporo gre dr. Matjažu Ambrožiču, ki je kot škofijski kolavdator s svojim znanjem in dobro voljo pripomogel k temu, da smo v vsakem pogledu lahko ponosni na naše zvonove. Največji zvon je posvečen svetim angelom varuhom, tehta 636 kilogramov, je premera 1040 mm in je uglašen v tonu „g”. Drugi zvon po velikosti tehta 349 kg, je premera 850 mm, uglašen v tonu „b” in je posvečen svetemu Andreju. Tretji zvon je posvečen blaženemu Antonu Martinu Slomšku, tehta 242 kg, je premera 760 mm in je uglašen v tonu „c”. Najmanjši zvon tehta 139 kg, ima premer 635 mm in je posvečen Devici Mariji.Ta je uglašen v tonu „es”.   Vsi štirje zvonovi so bili v aprilu in maj leta 2016 uliti v nemški livarni Bachert v Karlsruheju. Za montažo, dvig zvonov in pripadajočo električno in računalniško opremo je poskrbela ekipa g. Janeza Moškriča iz Sostra pri Ljubljani ter podjetje KRN d.o.o. iz Zgornje Javoršice pri Moravčah. Zvonove je v nedeljo, 26. junija 2016 posvetil ljubljanski nadškof in metropolit Stanislav Zore in še istega dne so bili dvignjeni v zvonik.   Redno dnevno in tedensko zvonjenje Bitje ure: v našem zvoniku od sedmih zjutraj do devetih zvečer bitje zvonov naznanja čas vsakih 15 minut, vsako polno uro pa bitje naznani točen čas. Ponoči ura ne bije. Zvonjenje zjutraj ob 7. uri: ljubljanska škofija ga je uvedla leta 1713 zaradi kuge, ki je razsajala v naših krajih in turške nevarnosti. V zavesti naših ljudi pa se je skozi čas oblikovala ideja o jutranjici. Pri nas zvonimo t.i.„sedem” z drugim zvonom, ob nedeljah in praznikih pa z velikim zvonom. Jutranje zvonjenje traja dve minuti. Opoldansko zvonjenje: imenovano je tudi„poldan” in se zvoni enako kot jutranje zvonjenje „sedem”. Ko je v preteklosti zazvonilo „poldan” so verniki v času turških vpadov bili povabljeni k molitvi, da jih Bog obvaruje pred nevarnostmi, ki so grozile, zato se opoldansko zvonjenje še danes imenuje turški zvon. Danes vabi kristjane, da se sredi dneva za trenutek ustavimo in v kratki molitvi damo slavo Gospodu. Zvoni dve minuti. Večerno zvonjenje:temu zvonjenju v ljudskem izročilu pravimo tudi „avemarija”. Zvonimo v mraku s tremi zvonovi posamič. To je običajno zadnje zvonjenje dneva.  Kristjani smo se nanj zelo navezali, v zgodovinskih virih, literaturi in ljudskih pesmih je namreč izpričano, da je to zvonjenje imelo veliko moč, v simboličnem smislu pa ponazarja dom, rojstni kraj, umiranje dneva, minljivost in domotožje. Zvoni tako, da se najprej oglasi drugi zvon,za njim najmanjši zvon,in nazadnje še tretji zvon. Vsak izmed njih zvoni po eno minuto. Ob jutranjem, opoldanskem in večernem zvonjenju kristjani molimo molitev Angel Gospodov. Delopust: naši predniki so skovali zanimivo besedo, ki pomeni „pusti delo”. V ta namen se zvonovi oglasijo ob sobotah in dan pred zapovedanimi prazniki, in sicer poleti ob 16., pozimi pa ob 15. uri. Zvoni v slovesni melodiji, zato začne zvoniti mali zvon, ki se mu kmalu pridružijo še vsi ostali. Takrat naj bi kristjani zaključili delo tega tedna in se pripravili na nedeljo, ki je Gospodov dan ali na praznik, ki prihaja. Vsi štirje zvonovi zvonijo nekaj več kot dve minuti. Zvonjenje ob petkih: zvoni se ob 15. uri z velikim zvonom v spomin Gospodovega trpljenja in smrti na križu. Zvonjenje traja dve minuti. Mrliško ali pogrebno zvonjenje: mrliško zvonjenje ima dva dela. Ko se župnijski pisarni sporoči primer smrti sorodnika, odhod duše v večnost naznani t.i.„cingel”, najmanjši zvon ali navček. To zvonjenje se posluša zbrano: če pozvoni samo enkrat, naznanja smrt otroka, če dvakrat z vmesnim premorom, ki traja tako dolgo, kot se moli molitev Oče naš (30 sekund), pomeni, da je umrla ženska. Če se pa se zvonjenje ponovi trikrat na enak način, to naznanja smrt moškega. Drugi del zvonjenje za pokojne se imenuje „cingle”. Dva dni pred pogrebom se po jutranjem (ob 7:05), opoldanskem (ob 12:05) in pred večernim zvonjenjem oglasijo vsi zvonovi, ki vabijo kristjane k molitvi za rajnega. Zvonijo v žalni melodiji, trikrat po dve minuti, vmes pa je 30 sekundni premor za molitev Oče naš. Ker naše vernike pokopavamo na več pokopališčih v Ljubljani, je pri nas omogočeno še eno zvonjenje. Ko pogrebna povorka krene na katerem koli pokopališču iz cerkve ali kapelice k grobu, lahko župnik preko mobilnega telefona vključi naše zvonove. S tem vernikom naznani, da je sprevod krenil k grobu kjer bo končno slovo od pokojnika. Mašno zvonjenje: že samo ime pove, da je to zvonjenje, ki naznanja bogoslužje v cerkvi. Za tovrstno zvonjenje se je uveljavil izraz „firkelc”.Gre za zvonjenje, ki vabi k sveti maši 15 minut pred začetkom. Zvoniti začne mali zvon, nato se mu pridružita še manjša dva. V enakem vrstnem redu zvonjenje pojema. Ob nedeljah se temu zvonjenju pridruži tudi veliki zvon.  Urni zvon pred mašnim bogoslužjem:ob sobotah zvečer, nedeljah in praznikih prvič k bogoslužju vabijo zvonovi že eno uro pred mašo in to z velikim zvonom. To zvonjenje traja približno 2 minuti. Kratko zvonjenje med sv. Evharistijo: ko se med sv. Evharistijo povzdigujeta sv. Rešnje telo in sv. Rešnja kri se za trenutek v zvoniku oglasi največji zvon in s tem naznani okolici najsvetejši trenutek sv. Evharistije, ko se vino in kruh spremenita v Jezusovo telo in kri. Izredno zvonjenje „Huda ura”: ko se bliža nevihta,  se lahko zvoni t. i. „hudo uro“. Takšno zvonjenje kristjane spodbuja k molitvi za odvrnitev preteče nevarnosti. Naši predniki so verjeli, da glasovi zvonov odganjajo nevihtne oblake in lomijo strele. Pri tovrstnem zvonjenju se oglasi najprej veliki zvon, nato se mu pridružijo ostali. Zvonilo naj bi se tako dolg, dokler se nevarnost ne odvrne. „Požar": v preteklosti, ko ni bilo sedaj znanih načinov opozarjanja na nevarnosti požara in drugih nesreč, so zvonovi opravljali svojo nalogo tudi na civilnem področju. Tako se je v primeru požara klicalo na pomoč z bitjem v načinu, ki ga imenujemo„platzvona“. To je izgledalo tako, da je kembelj udarjal močneje samo na eno stran zvona.Kadar zvoni ob neobičajni uri, pomeni, da se je zgodili nekaj izrednega, običajno neprijetnega. »Pritrkavanje«: Ob praznikih se pred bogoslužjem in po njem ter ob prihodu škofa ordinarija v župnijo oglasi slovesno pritrkavanje. Gre za ritmično muziciranje na zvonove, ki ga pritrkovalci izvajajo neposredno v zvoniku. Zakonska podlaga za cerkveno zvonjenje v Republiki Sloveniji Vlada Republike Slovenije je leta 2004 sprejela Uredbo o ocenjevanju in urejanju hrupa v okolju. Leto dni kasneje je sprejela Uredbo o mejnih vrednostih kazalcev hrupa v okolju. Z obema Uredbama je bila v slovenski pravni prostor uvedena zakonodaja, ki pravi, da cerkveni zvonovi ne povzročajo hrupa v okolju. To utemeljuje z naslednjimi besedami: »Zvok, ki nastaja zaradi zvonjenja cerkvenih zvonov, je enak zvoku, ki nastaja pri uporabi drugih glasbil, po frekvenčni sestavi pa je skladen s toni glasbene lestvice, kar pa za ljudi ni nezaželeno ali moteče.« Na podlagi meritev, ki so bile leta 2003 izvedene na območju mestne občine Ljubljana, se je izkazalo, da zvok cerkvenih zvonov običajno ne presega kritične vrednosti, določene za kratkotrajno obremenitev okolja s hrupom in mu zato ne moremo pripisati škodljivih posledic na zdravje ljudi. Država v cerkvenem zvonjenju ne vidi protidržavnega delovanja. Po zakonu je določeno, da med 22. in 6. uro zvonovi ne zvonijo. Ker se želimo približati željam najbližjih sosedov naše župnije, smo se odločili, da naši zvonovi prenehajo zvoniti že ob 21. uri zvečer in se prvič oglasijo šele ob 7. uri zjutraj.   Župnija Sv. angelov varuhov, Ljubljana-Kašelj/Zalog je pravna oseba, registrirana za opravljanje verske dejavnosti. Kot upraviteljica kulturne dediščine državnega in lokalnega pomena mora tako poskrbeti tudi za ohranjanje kulturne dediščine, kar pomeni tudi skrb za urejanje cerkvenega zvonjenja. To želimo izvajati na način, ki bi bil sprejemljiv tudi za vse župljane in sokrajane, zato se vam zahvaljujemo za razumevanje in vas v želji, da vam bo cerkveno zvonjenje polepšalo bivanje v našem kraju, najlepše pozdravljamo.     https://zupnija-lj-kaselj-zalog.rkc.si/index.php/content/display/608