Preskoči na vsebino


Pridiga nadškofa Zoreta

Pridiga g. Nadškofa Stanislava Zoreta pri sv. Evharistiji ob posvetitvi novih zvonov.

(po zvočnem zapisu prepisala Katarina Berden)

Spoštovani gospod župnik Andrej, dragi vsi bratje duhovniki, gospod diakon, ministranti, pevci, drugi bogoslužni sodelavci, drage narodne noše, spoštovani botri naših novih zvonov, spoštovani častni gostje, dragi bratje in sestre! Rad bi najprej prosil Gospoda, naj blagoslovi naše veselje, kakor smo posvetili zvonove, ki bodo v zvoniku oznanjali Gospodovo navzočnost, tako naj blagoslovi naše veselje, da bo tudi naše veselje oznanjalo Gospodovo navzočnost. Naj blagoslovi naše veselje ob tej veliki pridobitvi te župnije, za katero ste se dolgo časa trudili, za katero ste stopili skupaj in za katero vam čestitam. Naj blagoslovi naše veselje nad našo krščansko vero,da more vsak izmed nas neprestano živeti v zavesti, da Gospod spremlja naše korake od začetka do konca. Od tistega trenutka, ko je spregovoril pod materino srce: »Bodi!«, pa do tistega trenutka, ko nas bo poklical, naj stopimo v kraljestvo našega Očeta, kjer nam je pripravljeno mnogo bivališč. In naj Gospod blagoslovi naše veselje drugega nad drugim, kajti prav zaradi tega, ker nas je toliko in ker smo med seboj povezani, moremo uresničevati cilje, za katere je posameznik premajhen, preslaboten in za katere ima tudi premalo poguma. Novi zvonovi, dragi bratje in sestre, bodo pelipesem Božje navzočnosti. Božje navzočnosti v tej cerkvi, Božje navzočnosti v tej župniji, Božje navzočnosti v vsaki družini, Božje navzočnosti v vsakem posamezniku. In naj vsakokrat, ko bomo zaslišali glas teh zvonov, v sebi obudimo hvaležnost za to, da se nam Bog razodeva, hvaležnost za to,da verujemo Vanj in hvaležnost za to, da ostaja z nami. Ko bodo zvonovi zadoneli z našega zvonika, nas bodo ne glede na to, kje bomo v tistem trenutku, povabili k molitvi. Molitev je odpiranje prostora, odpiranje srca za Boga.Kako zelo potrebujemo Božjo bližino, Božjo pomoč in Božji blagoslov, ve vsak izmed nas osebno. In kristjan, ki sklene roke v molitvi, takšen kristjan, kakor bi objel ves svet z Božjo ljubeznijo. Vas vabim dragi bratje in sestre, naj zvon nikoli ne zvoni v prazno. Ko boste zaslišali glas zvona, molite. Molite zjutraj, molite opoldne, molite zvečer. Izpolnjujte Jezusovo naročilo, da je treba vedno moliti in se ne naveličati. Če ne bomo molili, potem bo ta svet drsel v zlo, kajti molitev ta svet odene z Božjo dobroto. Molitev ljudi poboža, kakor bi jih pobožal Bog sam. Zato ob klicu zvonov molite. In ti zvonovi nas bodo tudi klicali sem, v božjo hišo in v našo hišo, v župnijskocerkev svetihAngelov varuhov, klicali nas bodo k sveti maši. Jezus je na veliki četrtek, ko je bila prva sveta maša na naši zemlji, apostolom naročil: »To delajte v moj spomin. V moj spomin posvečujte kruh v moje telo, v moj spomin posvečujte vino v mojo kri in v moj spomin uživajte moje telo in mojo kri.« Tudi to povabilo naj ne gre mimo naših ušes in mimo našega srca. Kolikokrat, dragi bratje in sestre, se čutimo preslabotni in nas obdaja dvom ali bomo zmogli, ali ne bo življenje prezahtevno, ali ne bodo preizkušnje prevelike. Poglejte, tukaj je nekdo, ki želi ostajati z nami do konca sveta. Ki nas želi nasičevati, ki nas želi združevati, zato da bi vedeli, da združeni med seboj in povezani z njim zmoremo vse. Zato se radi odzovimo na klic teh zvonov, da nas bodo združevali kot krščansko občestvo, kot brate in sestre med seboj. Potem pa, ko se bomo odzivali na glas zvonov z molitvijo in z daritvijo svete maše, ko bomo prihajali sem v to cerkev, mi sami postanimo klicarji. Bližina z JezusomKristusom, povezanost z Bogom v molitvi, naj nas posvečuje, da bomo tudi mi nesli Boga tja, kamor glas zvonov ne seže.Najbrž jih ne bodo slišali na svojih domovih vsi prebivalci te župnije. Vi, dragi bratje in sestre, pa lahko povabilo k molitvi in povabilo k daritvi nesete tja, kjer se zvonovi ne bodo slišali. Vi postaniteoznanjevalci. Na kakšen način? Gospod nas kakor apostole pošilja, naj pripravljamo prostor zanj. Najprej tako, da imamo v sebi Jezusov odnos do ljudi, do narodov. Ne tistega odnosa, kakršnega sta pokazala apostola Jakob in Janez. Onadva bi klicala ogenj izpod neba, zato da bi kaznovala tiste, ki Jezusa niso sprejeli in ta skušnjava je navzoča dostikrat tudi v nas, da bi Boga naredili za maščevalca, za tistega, ki naj povrne krivico, storjeno morda nam, ampak Bog ni maščevalec. Jezus Kristus je prišel odreševat ne kaznovat. In zato, dragi bratje in sestre, kot kristjani vedno znova recimo ne mislim, ki so usmerjene, naperjene proti drugim. To pomeni imeti v sebi srce, ki se oblikuje po Jezusovem srcu. Jezus nas namreč vabi: »Učite se od mene, ker sem krotak in v srcu ponižen in tako boste našli mir svojim dušam.« Če bomo s takšnim srcem prihajali k ljudem, bomo vedno vsem ljudem prinašali mir. In mir, tisti pravi mir daje Bog. Če se bomo učili ob Gospodu Jezusu, bomo najprej sami dediči miru. Kako lepo je nositi mir v srcu, kako lepo je podarjati mir bratom in sestram, potem pa moramo oznanjati Gospoda Jezusa. Boste rekli:»Kako?«. Preprosto bratje in sestre, tako, da živimo evangelij. Velikokrat ni potrebno nobenih besed. Dovolj je, da ljudje vedo, da si veren. In naj postaja vprašanje ali vsi vaši sosedje vedo,da ste verni? Ali vsi vaši sodelavci vedo, da ste verni? Ali ljudje s katerimi se srečujete v življenju vedo, da ste verni? Že zgolj to, da bodo vedeli za vašo vero, da bodo vedeli, da ste človek, ki moli, ki živi svojo vero, bo oznanilo vere, bo pričevanje za Gospoda Jezusa Kristusa, kajti vsak ki vas bo srečal, se bo vede ali nevede srečal z vernim človekom in morda boste presenečeni, ko boste začeli odkrivati, da tudi drugi srečujejo vašo vero in v sebi odkrivajo željo po biti dober, željo po biti pošten, željo po biti pravičen. Kolikokrat slišim, ko ljudje povedo, tisti ki ne skrivajo svoje vere, kako se jim približajo sodelavci in jim rečejo: »Jaz sem bil krščen.« ali pa: »Tudi jaz sem veren.« ali pa povedo, da imajo v sorodstvu verne ljudi. Poglejte, kako močno povabilo je samo dejstvo, da svojo vero razodeneš, da jo ljudje vidijo. Poglejte, prav to naše krščansko življenje, naše krščansko zadržanje naj bo tisti glas, glas Božjega, ki seže dlje, kakor sežejo glasovi naših zvonov. Naj se ta glas bližine z JezusomKristusom razliva po vaših domovih, po vaših družinah, po tej krajevni skupnosti in povsod, kamorkoli vas pošljejo dolžnosti ali kamorkoli vas pošlje Božja volja. Dragi bratje in sestre, prosimo torej Gospoda za blagoslov, zavetnike vaše župnije, svete Angele varuhe, naj vas spremljajo v vašem oznanjevanju in naj vam pomagajo na poti, da boste ostali zvesti, zvesti evangeliju, zvesti JezusuKristusu. Amen. 

Pridiga g. Nadškofa Stanislava Zoreta pri sv. Evharistiji ob posvetitvi novih zvonov.

Spoštovani gospod župnik Andrej, dragi vsi bratje duhovniki, gospod diakon, ministranti, pevci, drugi bogoslužni sodelavci, drage narodne noše, spoštovani botri naših novih zvonov, spoštovani častni gostje, dragi bratje in sestre! Rad bi najprej prosil Gospoda, naj blagoslovi naše veselje, kakor smo posvetili zvonove, ki bodo v zvoniku oznanjali Gospodovo navzočnost, tako naj blagoslovi naše veselje, da bo tudi naše veselje oznanjalo Gospodovo navzočnost. Naj blagoslovi naše veselje ob tej veliki pridobitvi te župnije, za katero ste se dolgo časa trudili, za katero ste stopili skupaj in za katero vam čestitam. Naj blagoslovi naše veselje nad našo krščansko vero,da more vsak izmed nas neprestano živeti v zavesti, da Gospod spremlja naše korake od začetka do konca. Od tistega trenutka, ko je spregovoril pod materino srce: »Bodi!«, pa do tistega trenutka, ko nas bo poklical, naj stopimo v kraljestvo našega Očeta, kjer nam je pripravljeno mnogo bivališč. In naj Gospod blagoslovi naše veselje drugega nad drugim, kajti prav zaradi tega, ker nas je toliko in ker smo med seboj povezani, moremo uresničevati cilje, za katere je posameznik premajhen, preslaboten in za katere ima tudi premalo poguma. Novi zvonovi, dragi bratje in sestre, bodo pelipesem Božje navzočnosti. Božje navzočnosti v tej cerkvi, Božje navzočnosti v tej župniji, Božje navzočnosti v vsaki družini, Božje navzočnosti v vsakem posamezniku. In naj vsakokrat, ko bomo zaslišali glas teh zvonov, v sebi obudimo hvaležnost za to, da se nam Bog razodeva, hvaležnost za to,da verujemo Vanj in hvaležnost za to, da ostaja z nami. Ko bodo zvonovi zadoneli z našega zvonika, nas bodo ne glede na to, kje bomo v tistem trenutku, povabili k molitvi. Molitev je odpiranje prostora, odpiranje srca za Boga.Kako zelo potrebujemo Božjo bližino, Božjo pomoč in Božji blagoslov, ve vsak izmed nas osebno. In kristjan, ki sklene roke v molitvi, takšen kristjan, kakor bi objel ves svet z Božjo ljubeznijo. Vas vabim dragi bratje in sestre, naj zvon nikoli ne zvoni v prazno. Ko boste zaslišali glas zvona, molite. Molite zjutraj, molite opoldne, molite zvečer. Izpolnjujte Jezusovo naročilo, da je treba vedno moliti in se ne naveličati. Če ne bomo molili, potem bo ta svet drsel v zlo, kajti molitev ta svet odene z Božjo dobroto. Molitev ljudi poboža, kakor bi jih pobožal Bog sam. Zato ob klicu zvonov molite. In ti zvonovi nas bodo tudi klicali sem, v božjo hišo in v našo hišo, v župnijskocerkev svetihAngelov varuhov, klicali nas bodo k sveti maši. Jezus je na veliki četrtek, ko je bila prva sveta maša na naši zemlji, apostolom naročil: »To delajte v moj spomin. V moj spomin posvečujte kruh v moje telo, v moj spomin posvečujte vino v mojo kri in v moj spomin uživajte moje telo in mojo kri.« Tudi to povabilo naj ne gre mimo naših ušes in mimo našega srca. Kolikokrat, dragi bratje in sestre, se čutimo preslabotni in nas obdaja dvom ali bomo zmogli, ali ne bo življenje prezahtevno, ali ne bodo preizkušnje prevelike. Poglejte, tukaj je nekdo, ki želi ostajati z nami do konca sveta. Ki nas želi nasičevati, ki nas želi združevati, zato da bi vedeli, da združeni med seboj in povezani z njim zmoremo vse. Zato se radi odzovimo na klic teh zvonov, da nas bodo združevali kot krščansko občestvo, kot brate in sestre med seboj. Potem pa, ko se bomo odzivali na glas zvonov z molitvijo in z daritvijo svete maše, ko bomo prihajali sem v to cerkev, mi sami postanimo klicarji. Bližina z JezusomKristusom, povezanost z Bogom v molitvi, naj nas posvečuje, da bomo tudi mi nesli Boga tja, kamor glas zvonov ne seže.Najbrž jih ne bodo slišali na svojih domovih vsi prebivalci te župnije. Vi, dragi bratje in sestre, pa lahko povabilo k molitvi in povabilo k daritvi nesete tja, kjer se zvonovi ne bodo slišali. Vi postaniteoznanjevalci. Na kakšen način? Gospod nas kakor apostole pošilja, naj pripravljamo prostor zanj. Najprej tako, da imamo v sebi Jezusov odnos do ljudi, do narodov. Ne tistega odnosa, kakršnega sta pokazala apostola Jakob in Janez. Onadva bi klicala ogenj izpod neba, zato da bi kaznovala tiste, ki Jezusa niso sprejeli in ta skušnjava je navzoča dostikrat tudi v nas, da bi Boga naredili za maščevalca, za tistega, ki naj povrne krivico, storjeno morda nam, ampak Bog ni maščevalec. Jezus Kristus je prišel odreševat ne kaznovat. In zato, dragi bratje in sestre, kot kristjani vedno znova recimo ne mislim, ki so usmerjene, naperjene proti drugim. To pomeni imeti v sebi srce, ki se oblikuje po Jezusovem srcu. Jezus nas namreč vabi: »Učite se od mene, ker sem krotak in v srcu ponižen in tako boste našli mir svojim dušam.« Če bomo s takšnim srcem prihajali k ljudem, bomo vedno vsem ljudem prinašali mir. In mir, tisti pravi mir daje Bog. Če se bomo učili ob Gospodu Jezusu, bomo najprej sami dediči miru. Kako lepo je nositi mir v srcu, kako lepo je podarjati mir bratom in sestram, potem pa moramo oznanjati Gospoda Jezusa. Boste rekli:»Kako?«. Preprosto bratje in sestre, tako, da živimo evangelij. Velikokrat ni potrebno nobenih besed. Dovolj je, da ljudje vedo, da si veren. In naj postaja vprašanje ali vsi vaši sosedje vedo,da ste verni? Ali vsi vaši sodelavci vedo, da ste verni? Ali ljudje s katerimi se srečujete v življenju vedo, da ste verni? Že zgolj to, da bodo vedeli za vašo vero, da bodo vedeli, da ste človek, ki moli, ki živi svojo vero, bo oznanilo vere, bo pričevanje za Gospoda Jezusa Kristusa, kajti vsak ki vas bo srečal, se bo vede ali nevede srečal z vernim človekom in morda boste presenečeni, ko boste začeli odkrivati, da tudi drugi srečujejo vašo vero in v sebi odkrivajo željo po biti dober, željo po biti pošten, željo po biti pravičen. Kolikokrat slišim, ko ljudje povedo, tisti ki ne skrivajo svoje vere, kako se jim približajo sodelavci in jim rečejo: »Jaz sem bil krščen.« ali pa: »Tudi jaz sem veren.« ali pa povedo, da imajo v sorodstvu verne ljudi. Poglejte, kako močno povabilo je samo dejstvo, da svojo vero razodeneš, da jo ljudje vidijo. Poglejte, prav to naše krščansko življenje, naše krščansko zadržanje naj bo tisti glas, glas Božjega, ki seže dlje, kakor sežejo glasovi naših zvonov. Naj se ta glas bližine z JezusomKristusom razliva po vaših domovih, po vaših družinah, po tej krajevni skupnosti in povsod, kamorkoli vas pošljejo dolžnosti ali kamorkoli vas pošlje Božja volja. Dragi bratje in sestre, prosimo torej Gospoda za blagoslov, zavetnike vaše župnije, svete Angele varuhe, naj vas spremljajo v vašem oznanjevanju in naj vam pomagajo na poti, da boste ostali zvesti, zvesti evangeliju, zvesti Jezusu Kristusu. Amen.

ob posvetitvi novih zvonov, 26. junija 2016